Samo ena je MAMA | mama.si

13041_tspot_vaje112

 

 

 

 

Tudi pri vas porabite vsaj eno uro, da se spravite spat? Nekega večera, ko sem se že sedmič vrnila iz otroške sobe, sem mrtvo utrujena in razdražena stala sredi kuhinje, razmišljala, če se mi sploh še da pod tuš ali se raje čim prej zabubim v posteljo do prve nočne budnice. Že petstotič sem si zabičala, da je tega »jojo« efekta dovolj, da bo naslednji večer mulčkoma trda predla. Vsak večer, ko končno zaspita, se lahko le še zvrnem v posteljo od utrujenosti in se v minuti, preden zaspim, sprašujem, kaj je že to partnerski odnos, kaj je to seks, kaj je to osnovna osebna higiena!?

 

Lovim svojo senco, pa nisem Peter Pan.

Ob šestih me zbudi pes, ki hoče na svoj jutranji sprehod. Še z enim zaprtim očesom kar čez pižamo navlečem nase jakno in greva ven. V prebujajoče se jutro, ki bi bilo tako ljubko v svoji tišini in milini, če mi po glavi ne bi brnelo, kaj vse moram danes narediti. Ko se vrneva s sprehoda, pripravim zajtrk, oblečem otroka, grozno na hitro še nase navlečem nekaj približno spodobnega, skozi lase dvakrat potegnem z glavnikom in se izredno potrudim, da se ne pogledam v ogledalo. To mi zadnje čase lahko pokvari dan. In gremo, v vrtinec življenja.

Kam je izginilo tisto urejeno dekle, ki brez ličil niti smeti ni odneslo ven? Sem samo še senca stare, kar solidne edicije sebe. Standardi za osebno higieno, čistočo stanovanja in avta so se močno znižali v zadnjih petih letih. S standardi so šle v nižine tudi osebne želje in interesi, da o libidu ne govorim. Če se že kakšna kdaj sramežljivo pojavi, jo krut razum hitro prizemlji – kdaj pa imaš čas za to, draga moja?! In tako minevajo dnevi, meseci, leta. Ogledalo ne kaže več Sneguljčice, ampak samo še zgarano, zgubano, skuštrano in zateženo Mamo. In, prosim vas, kdo bi šel v posteljo s takšno pojavo? Partnerju v bistvu delam uslugo, da grem spat ob desetih, v stari razvlečeni pižami. Na, pa je šla še samozavest!

Odprem facebook, da spijem jutranjo kavo brez delovnega stresa. Profilna slika je seveda iz časov B. C. (before children – po naše pred otroki). In zagledam objavo, ki vabi na neko novo vadbo za ženske, prebujanje ženskosti, senzualnosti. Samo še eno mesto, zadnja možnost … Preden mi postane jasno, kaj počnem, se na drugi strani oglasi nepričakovano »radijsko lep« ženski glas. Jecljajoče izdavim, da sem videla oglas, no ja, objavo na fb-ju in da me zanima, za kaj gre, čeprav že v isti sapi zatrjujem, da to verjetno ni zame, da nisem preveč športni tip, da v bistvu tudi plesati ne znam več, najbrž pa je mesto že zasedeno. Ne, ni zasedeno, mi zagotovi lep radijski glas ter doda, da ni treba ničesar znati, da sem lahko čisto brez kondicije, saj tudi mamice hodijo tja, da potrebujem samo dobro voljo, pa ene stare pajkice in majčko, da je dvorana zatemnjena, brez ogledal, da mi ni treba imeti nalakiranih nohtov, depiliranih nog, saj nihče ne bo videl ničesar. Pri »nič ogledal« je dobila moje zanimanje, pri nohtih in depilaciji sem bila prodana. Če pa to ni nekaj zame! Sledi šok. Prvi trening je že isti dan. Kam z otroki? Bolje, da odpovem. Ne, če ni treba prej na depilacijo in nalakirati nohtov, mi mogoče še znese. Gremo!

Nevarno potovanje v deželo Sem.

Lep radijski glas je še isto popoldne dobil svojo človeško podobo. Mislim, da že dolgo ni bil nekdo tako vesel, da me vidi, čeprav sva se videli prvič. Naša vaditeljica nas je sprejela s toliko pozitivne energije, da sem se takoj zahvalila nerazumskemu delu sebe, ki je dopoldan odtipkal tisto telefonsko številko. Ampak vseeno me je strašila misel na le s svečkami osvetljeno dvorano. Kaj bom morala spet dokazovati, da znam in zmorem, in se na koncu sprijazniti, da to ni zame?

Po uvodnih besedah, polnih navdušenja in čustev naše vaditeljice, smo začele trening. Samo šest deklet nas je bilo in, ne, nisem bila najstarejša! Trening je sestavljen iz dveh delov, vsak traja po eno uro. V prvem delu poteka pravzaprav kondicijska vadba, na način, kot ga še ni bilo. Vsaka vaja je zasnovana tako nežno, tako popolno, tako senzualno, da jo lahko naredi samo ženska. Česa tako lepega pod imenom »vadba« še nisem videla. Seveda sem se počutila kot slon v trgovini s porcelanom. Zdelo se mi je, da slišim škripanje mojih bokov, kot da so jim zarjaveli ležaji v zadnjih letih neuporabe. Ampak z vsako vajo ob glasni, odlični glasbi je z moje glave letela težava za težavo in zdelo se mi je, da postajam lažja, gibanje pa bolj tekoče, naravno.

V drugem delu nam je vaditeljica pokazala, česa se bomo učile skozi prvo stopnjo, ki traja 6 tednov. Vsem nam je vzelo dih. Počasnost, senzulanost njenih gibov na glasbo, ki ti dviguje dlake. Nič težkega, nič neobvladljivega, pa hkrati zame nekaj tako tujega. Videti je bila lepa, nežna, zapeljiva. Videti je bila Ženska.

Ujela senco , našla sebe in jo prišila, kamor spada.

Moje popotovanje še vedno traja in bo trajalo vse tja do zadnje – devete stopnje. Popolnoma sem presenetila samo sebe, saj sem odkrila, da znam in zmorem. Sem ženska in lahko sem ženstvena, čeprav sem mama, čeprav veliko delam in premalo spim. Lahko si vzamem čas za puder in maskaro, celo depilacijo. In visoke pete niso zgolj mučilna naprava za najstnice. In brez težav grem spat v svileni srajčki.

Odkritje senzualnega plesa ob drogu, ki je licenčno v Slovenijo prišlo iz Zagreba, je bilo najboljše zdravilo, ki sem si ga predpisala proti sindromu poklicne preobremenjene mame. Ples ob drogu ima za marsikoga negativen prizvok, vendar pri vadbi po licenci Ana sensual fitness ne gre ne za erotiko, ne za izvajanje težkih gimnastičnih gibov. Je le dovoljenje za biti ženska v svoji popolnosti, s pokončnim, postavnim, nemim kovinskim soplesalcem.

In tako si enkrat tedensko privoščim dve uri zase, odklopim svet okoli sebe in se potopim v svojega. Včasih se mi zdi, kot da bi brskala po stari ropotarnici in našla še čisto uporabne zadeve, le malce prašne. Slišala sem tudi, da to vadbo v Zagrebu kot terapijo psihoterapevti predpisujejo depresivnim ženskam. Zasnovana je tako, da prebuja žensko energijo, naravno sposobnost gibanja in čustvovanja, ki je prirojena vsaki ženski. Poudarek je na čutenju gibov, ne na zgolj tehničnem ponavljanju vaj. Zato je dvorana brez ogledal. Plešemo sebi, zase, drugega namena ni. Tudi zame je terapevtska. Je prva vadba, na katero komaj čakam, da grem. Če bi jo lahko obiskovala dvakrat tedensko, bi ves čas hodila naokoli z nasmehom. Toliko časa drži učinek. Še nekaj dni po treningu sem kot Peter Pan, ki je našel svojo senco in s pomočjo vesele misli poletel v nebo. Verjamem, da je slišati pravljično. In tudi je. Zame in za vsako žensko, ki zbere pogum, da se odpravi na lov za svojo popolno sebe. Sence naj hodijo naokoli za nami, ne namesto nas.

Blažka Kopač

 

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE