Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_73808965

 

Družina je prostor, v katerem otroci razvijajo svojo osebnost, je čustveni in miselni prostor, v katerem naj bi bili otroci brezpogojno sprejeti in ljubljeni, ter kraj, kjer bodo lahko enkratno zadovoljevali svoje potrebe.

S psihoterapevtskega vidika vsak otrok v družini nezavedno prevzame določeno vlogo glede na nerazrešene potrebe v odnosu med staršema in v družini sicer.

Prvi otrok ponavadi razvije vlogo izrazito odgovornega člana, saj se bodo starši z njim, ker je prvi, še posebej ukvarjali, zanj posebej skrbeli, se mu posvečali, se ob njem učili, kaj pomeni biti mama, kaj pomeni biti oče. Preprosto zato, ker je prvi otrok, bo nekakšen eksperiment za nove starše, mešanica občutkov, poskusov in napak.

Prvi otrok bo v marsičem podoben očetu ali pa bo njegovo izrazito nasprotje; prizadeval si bo, da bo npr. delal tisto, česar oče zaradi najrazličnejših razlogov ne more. Mnogokrat bo nezavedno skušal uresničiti očetove skrite želje in namene glede poklica. Večkrat bo tudi predstavljal čustvenega moža ali ženo, če sta oče ali mama na kakršenkoli čustveni način odsotna (zaradi nezvestobe, deloholizma, alkoholizma …). Prvi otrok bo ponavadi družini prinašal ponos, občutje varnosti, skrbel bo za vse, sploh če gre v družini čustevno kaj narobe.

Drugi otrok se že od zibke naprej zelo čuti odgovornega za čustveno stanje mame. Tudi če je na zunaj povsem drugačen od nje, bo globoko v sebi čutil izredno čustveno navezanost nanjo. Drugorojeni so izredno občutljivi za tisto, kar v družini ni izgovorjeno, in se s svojim vedenjem trudijo, da bi bila ta simbolična govorica tudi izpovedana. Drugi otrok je ponavadi upornik in s tem igra pomembno vlogo za vso družino, saj s tem, ko prevzame vlogo »dežurnega krivca«, preusmerja pozornost nase, če v družini zavlada napeto in neobvladljivo vzdušje. Če je drugi otrok tudi srednji, ima lahko pogosto bolj negativne vtise o svoji vrednosti. Je mlajši od starejšega sorojenca in starejši od najmlajšega. Je hkrati veliki in mali brat/sestra.

Tretji otrok je zakonski, kar pomeni, da se nazavedno z veliko pozornostjo ostedotoča na vzdušje v odnosu med mamo in očetom. Nekako je barometer zakonskega odnosa; saj če je zakon urejen, potem se počuti varnega in ljubljenega, v nasprotnem primeru pa je vedno v pripravljenosti, da razelektri napeto vzdušje. Če je ta otrok hkrati tudi zadnji, v mnogih primerih postane čustveni partner mame ali očeta, kar je odvisno od tega, kateri od njiju je čustveno ali v mnogih primerih tudi fizično bolj odsoten (zaradi ločitve, službene poti, smrti …).

Četrti otrok v družino prinaša veselje, sproščenost in smeh. Je rojen za to, da zna razelektriti napetost in tesnobo vsakič, ko jo že iz daljave zasluti v družini. Skrbi za celotno družino in predvsem za to, da bi družina kot celota ostala skupaj. Čuti, da je njegova naloga skrbeti za harmonijo in mir v družini. Četrtorojenec prinaša v družino novo upanje, da stvari le niso tako nerešljive, saj zmeraj ob pravem času poskrbi, da se zmorejo skupaj smejati in tako vsaj na videz pozabiti na svoje skrbi in težave. Mnogokrat igra vlogo »družinskega klovna«. Je izredno spontan, iskriv, dobrovoljen in prav vse, kar počne, je kar najbolj namenjeno preusmeritvi pozornosti iz napetosti v sproščenost.

Najmlajši ali edini otrok v družini bo verjetno razvajen, ker mu bodo vsi družinski člani na svojski način izkazovali pozornost, nežnost in ljubezen. Močno bo ponovil vlogo drugega otroka v družini, na poseben način se bo čutil povezanega z materjo, ki ga bo negovala, se mu posvečala in ga razvajala. Tako bo v marsičem postal njen čustveni partner, še zlasti, če bo njen mož čustveno hladen in nedostopen.

Če je ta otrok tudi edini otrok, lahko poleg vsega že napisanega postane še nekdo, ki mu posvečajo pozornost in ljubezen, ki naj bi sicer veljala sozakoncu. Edini otrok ponavadi predstavlja tistega, ki ohranja družinski ponos, ter prinaša veselje in zadovoljstvo v družino. Z njim se bosta mami in oči ponosno postavaljala pred drugimi; torej bo ta otrok moral postati uresničenje vseh starševskih želja in zahtev. Starša mnogokrat edinca vključujeta v najrazličnejše krožke in klube in se s tem potrjujeta ob njegovih uspehih. Edinorojeni in tudi v veliki večini zadnjerojeni si znajo pridobiti ljudi, ki bodo ustrezali njihovim željam in potrebam ter sprejamali oz. prenašali njihovo izredno zahtevnost. Tudi v družbi ponavadi želi in pričakuje prednosti, ki so mu jih dajali v družini.

Na koncu bi poudarila, da dejstvo, kateri po vrsti je otrok rojen, lahko vpliva na to, kako doživlja samega sebe in tudi kakšno nezavedno vlogo bo prevzel. Prijetno poslanstvo nas staršev pa je, da lahko vsakemu otroku, ne glede, kateri po vrsti je, pomagamo, da se vidi kot edinstvenega posameznika ter mu nudimo varno zavetje kot čustveno povezana in vsak zase odgovorna mami in oči.

 Pripravila: Jožica Poličnik, spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE