Samo ena je MAMA | mama.si

236Oploditev z biomedicinsko pomočjo

Oploditev z biomedicinsko pomočjo (kratica OBMP) označuje vse postopke zdravljenja neplodnosti, kjer se žensko spolno celico oplodi izven telesa, oplojeno jajčece pa se nato prenese nazaj v maternico. Pogovorno lahko temu rečemo tudi umetna oploditev.

Najbolj znana postopka sta oploditev in vitro (IVF, ang. In Vitro Fertilization) in vnos semenčice neposredno v citoplazmo, torej v notranjost jajčne celice (ICSI, ang. Intracytoplasmatic Sperm Injection).

Prvi otrok, spočet s klasičnim IVF-postopkom, je bila Louise Brown, rojena 25. julija 1978. Od takrat se je ta metoda izredno razmahnila in ima mnogo različic. Najprej je bila namenjena parom, pri katerih ženske niso imele jajcevodov, kasneje so jo uporabili tudi pri zdravljenju moške neplodnosti.

 ICSI je novejša metoda, prvič uspela skupini belgijskih znanstvenikov leta 1992. Z metodo ICSI so se odprle možnosti za zdravljenje skoraj vseh oblik hude moške neplodnosti.

Umetna inseminacija ali osemenitev

Ena izmed najstarejših tehnik zanositve z medicinsko pomočjo je umetna inseminacija ali osemenitev. Gre za postopek, pri katerem vnesemo seme v ženska rodila takrat, ko je za to najprimernejši čas. Seme lahko vnesemo v maternični vrat, maternično votlino ali v jajcevode. Če ga vnesemo v maternični vrat, je lahko takšno, kot ga dobimo po masturbaciji, drugače pa mora biti očiščeno semenske tekočine.

Uspešnost osemenitev se giblje od 5-7 odstotkov (z moževim semenom) do 15-20 odstotkov (pri neznanem dajalcu) na ciklus. Ponavadi imajo namreč osemenitve z moževim semenom manjšo oploditveno sposobnost.

IVF in ICSI

Postopek IVF ali ICSI ima več stopenj:

1. Najprej s hormonskim zdravljenjem stimuliramo razvoj jajčnih celic in ovulacije v jajčniku (spodbujeni oz. stimulirani ciklus) ter nato pod nadzorom ultrazvoka spremljamo njihovo rast.

 2. Jajčno celico, primerno za oploditev izven telesa, odvzamemo le nekaj ur, preden bi prišlo do spontane ovulacije. Odvzamemo jo lahko tudi v naravnem ciklusu, ne le v ciklusu, spodbujenem s hormoni. Če jo odvzamemo v naravnem ciklusu, dobimo le eno jajčno celico, v spodbujenem ciklusu pa imamo običajno na voljo več jajčnih celic.

 3. Jajčece odvzamemo s posegom, ki mu pravimo izsrkavanje ali aspiracija. Postopek opravimo skozi vagino pod kontrolo UZ. Z iglo nabodemo jajčni mehurček in iz njega posrkamo vsebino. To vsebino damo v posodico z gojiščem in odložimo v inkubator. V inkubatorju so pogoji, ki omogočajo preživetje in razvoj celic za nekaj dni.

 4. Tekočini z jajčno celico dodamo določeno število gibljivih semenčic (okoli 100000), ki jih s posebnim postopkom ločimo od ostalega dela semenskega izliva, saj bi tekočina iz ejakulata zavrla razvoj jajčne celice. Ob dobri kakovosti semena se semenčice vežejo na ovojnico jajčne celice ter jo oplodijo.

 5. Lahko pa – pri določenih vrstah neplodnosti, zlasti hude moške – uporabimo tehniko ICSI, kar pomeni da mehanično vnesemo semenčico v notranjost jajčne celice, kar nam omogoča posebna naprava na mikroskopu.

 6. Združitev semenčice in jajčeca opazujemo pod mikroskopom naslednji dan. V celici se pojavita dve jedri. Eno je jedro jajčne celice, drugo pa jedro semenčice. Čez nekaj ur njuni ovojnici izgineta, dedni zasnovi matere in očeta se združita in to pomeni nastanek novega življenja. Čez 24 ur opazimo, da se je celica delila na dve ali štiri nove celice (t. i. blastomere), ki tvorijo zarodek.

 7. V naslednjih dveh do petih dneh prenesemo zarodke v maternico. Vse zarodke morfološko ocenimo. Glede na to se odločimo, katere bomo vrnili v maternico in katere zamrznili. Če se le da, spremljamo zarodke izven telesa pet dni in ne le dva dni. Tako jih lahko boljše selekcioniramo in tudi verjetnost ugnezditve zarodka, starega pet dni, je večja. Prenesemo lahko največ tri zarodke, vendar se največkrat odločimo za prenos od enega do dveh zarodkov, saj se tako izognemo možnosti, da bi oplodili trojčke.

 8. Nato sledi spremljanje druge stopnje ciklusa. Ker je zaradi izsrkavanja tekočine okrog jajčne celice lahko motena funkcija rumenega telesca, ki zato ne izloča dovolj hormonov, dajemo pacientki hormonalno podporo (terapija s progestageni in/ali HCG).

 9. Po štirinajstih dneh ugotavljamo nosečnost.

Uspešnost metode IVF je 20-40-odstotna in odvisna od številnih dejavnikov. Zelo pomembni med njimi so vzroki, ki so pripeljali do neplodnosti.

236

ICSI je metoda, ki je danes namenjena skoraj izključno zdravljenju moške neplodnosti, sploh kadar je v izlivu le malo semenčic (lahko le nekaj), kadar se semenčice ne premikajo, so pa žive, ali kadar nimajo normalne oblike. ICSI predstavlja trenutno vrhunec sodobnega zdravljenja neplodnosti in je tudi eden najzahtevnejših postopkov OBMP. Uspešnost metode je 20–40 odstotkov.

Druge metode

Danes je mogoče opravljati še druge zahtevne postopke, kot so predimplantacijska (predugnezditvena) diagnostika, oploditev s pomočjo laserja, zamrzovanje semena in zarodkov.

 – Preostanek zarodkov, ki jih nismo vnesli v maternico, lahko zamrznemo in shranimo za morebitne ponovne poskuse, ne da bi žensko ponovno obremenili s spodbujanjem ovulacije in aspiracijo jajčec.

 – Mnogi zarodki, ne glede na to, ali so bili spočeti v telesu matere ali izven telesa, se ne uspejo vgnezditi v sluznico maternice. Z laserjem ali s kislino lahko raztopimo del ovojnice zarodka in s takšno umetno odprtino v “ovojnici” zarodka omogočimo, da zarodek lažje sleče svojo “ovojnico” in se vgnezdi v maternico.

 – Do leta 1994 je bilo zdravljenje neplodnosti pri parih, pri katerih moški niso imeli semenčic v izlivu, možno le z osemenitvijo s semenom neznanega dajalca. Danes iščemo semenčice tudi v obmodkih ali v samem tkivu moda, če jih ni v semenskem izlivu.

 – Z zamrzovanjem semenčic omogočimo očetovstvo moškim, ki so se odločili za sterilizacijo ali so jim bila moda odstranjena zaradi malignoma testisa ali so prejeli kemoterapijo. V primernih pogojih še po letih ali desetletju, ko jih odmrznemo, semenčice ne izgubijo svoje oploditvene sposobnosti.

 – Predimplantacijska genetska diagnostika. Iz tri dni starega zarodka vzamemo nekaj celic in pregledamo genetski material (nezaželeni geni, nepravilno število kromosomov itn.). Tako se v maternico prenesejo le zdravi zarodki.

 – Predvsem pri paraplegikih in moških s težavami z erekcijo pridobimo seme s pomočjo postopka elektroejakulacije. Z rektalno električno sondo pridobimo seme v splošni anesteziji.

V Sloveniji

Ženske od dopolnjenega 18. leta starosti do dopolnjenega 43. leta starosti imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo, in sicer do največ šest ciklusov za prvi porod živorojenega otroka, za vsak nadaljnji pa največ do štirih ciklusov.

Pri ženski, mlajši od 35 let, se pri prvih dveh ciklusih zunajtelesne oploditve opravi prenos enega zarodka dobre kakovosti. Postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo z odmrznjenimi zarodki se šteje v tisti ciklus, v katerem so bili zarodki zamrznjeni. Pri ženskah, starejših od 35 let, pa se število zarodkov za prenos določi v okviru strokovne presoje in upoštevajoč želje ženske.

Po podatkih treh slovenskih centrov za OBMP (Ljubljana, Maribor in Postojna) se v Sloveniji z metodami zunajtelesne oploditve spočne skoraj 3,2 odstotka otrok.

 Slabosti in pomanjkljivosti

Od uvedbe OBMP se marsikateri sprašujejo, ali bi način oploditve lahko neugodno vplival na potek nosečnosti in na izid pri otroku.

 Danes obstajajo prepričljivi dokazi le za večjo pogostnost večplodnih nosečnosti. Večplodna nosečnost je povezana s povečanim tveganjem za prezgodnji porod in večjo obolevnostjo in umrljivostjo novorojenčka.

 Tudi pri enojčkih, rojenih po OBMP, je glede na raziskave tveganje za prezgodnje rojstvo, nizko porodno težo in zahiranost večje kot pri vrstnikih, rojenih po spontani oploditvi.

 Pri plodovih in otrocih po oploditvi z metodo ICSI naj bi bilo več prirojenih napak, vendar ni dokazov, ali gre za posledico metode same ali za posledico dejavnikov, povezanih z neplodnostjo staršev, ali zaradi obeh vzrokov.

 Zelo malo je dokazov, da bi OBMP lahko pomenila večje tveganje za razvoj rakavih in kroničnih bolezni, za učne in vedenjske motnje ali da bi lahko vplivala na kasnejšo plodnost potomcev.

Ana Mihelič

Viri:

Veljko Vlaisavljević. Neplodnost. V: Borko, Takač: Ginekologija. Univerza v Mariboru. 2006. 307-336.

Veljko Vlaisavljević. Znanstveno-ekonomski vidiki zdravljenja neplodnosti v Sloveniji. V: ISIS. Glasilo zdravniške zbornice Slovenije. Jan 2006. 34-42.

http://www.neplodnost.com/nacinizdravljenja.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Oploditev_z_biomedicinsko_pomocjo

http://mz.gov.si/si/splosno/cns/novica/browse/20/article/698/5553/?type=98&cHash=1472cc6c92

Seminarja s strani medeno srce (www.medenosrce.net): Tehnike asistirane reprodukcije (1998), mesto IVF v zdravljenju neplodnosti.


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE