Pozdravljeni!
Sem mamica triletne punčke. Z očetom sva se zaradi nepremostljivih razlik mirno razšla pred dvema letoma. Hči ima z njim stike tedensko. Pred kratkim sem spoznala novega moškega. Stvari počasi postajajo resne, mene pa skrbi predvsem to, kako novo življenje predstaviti svoji hčerki. Z novim partnerjem se že pogovarjava o skupnem življenju, a me je strah, kako bo to sprejela hčerka, strah pa me je tudi prihodnosti. Kaj če nama ne uspe in bo v življenju izgubila še enega moškega? Hčerka ga je že spoznala in ga sprejela, tudi njemu je ona všeč (vsaj tako pravi) in se z njo zelo rad igra in pogovarja, kadar pride na obisk. Res jo je sprejel kot svojo, saj vedno razmišlja o tem, »kaj bomo mi«, in ne, »kaj bova midva«. Kaj mi svetujete, ali naj poskusiva ali naj čakava. Pa saj še sama niti ne vem, na kaj. V prihodnosti si želiva imeti otroke tudi skupaj. Kakšen bo njegov odnos do najinih otrok in moje punčke – ali jih ima lahko enako rad?
Spoštovana mama,
verjamem, da vas je strah v svojo družino spustiti novega moškega. Sprašujete se, kako bo to sprejela vaša triletna hčerka. Pravite, da je novemu partnerju ona všeč in da se dobro razumeta. Torej, tu je lahko strah odveč.
Predlagam pa vam, da se skušate nekoliko osredotočiti nase. Bistveno je namreč vprašanje, koliko je vas strah nove zveze, pa ne zaradi hčerke, ampak zaradi sebe. Koliko se vi morda bojite, »da boste v življenju izgubili še enega moškega«? Kolikokrat se vi morda sprašujete, ali vam bo ta odnos uspel ali boste morda spet doživeli podobno? Koliko vas je strah, da tokrat morda ne bo drugače?Da vas morda čez nekaj časa/let ne bo imel več rad? Da si bo poiskal drugo?
Sami si boste morali odgovoriti, kaj si vi želite, kaj vas zadržuje, kje imate pomisleke? Na kaj boste počakali in kdaj boste vedeli, predvsem pa čutili, da je »pravi trenutek« za skupno življenje?
Vprašajte se, ali bi bili strahovi resnično manjši, če v tej zgodbi ne bi bilo vaše hčerke?
Vaša hčerka ni izgubila moškega. Ona ima še vedno očeta, ki sicer ne živi v isti hiši. Ima očeta, s katerim imata odnos, četudi je »družinsko življenje« z očetom drugačno, kot bi bilo, če bi živeli vsi trije skupaj.
Vaša hčerka bo v življenje dobila še enega prijatelja. Očeta že ima. Novega prijatelja bo kdaj pa kdaj pošteno preizkusila.
Ko boste vi pogledali svojim strahovom v oči in se o njih pogovorili s partnerjem (Koliko pa je njega strah?), boste dobili »prave odgovore«, kaj narediti. Vsekakor pa, ko boste vi dali partnerju mesto v družini, boste od njega dobili tudi odgovore, ki jih želite. Poiščita drug v drugem oporo v tem strahu pred skupnim življenjem. Pa tudi takrat, ko bo morebiti hčerka čutila (in pokazala na različne načine), da ima njena mamica rada še koga drugega. Takrat bo še bolj potrebovala vašo pozornost in zagotovilo, da vaše ljubezni do nje ne more ničesar spremeniti. Potrebovala bo zaupanje, da ima človek rad veliko ljudi. Gotovo pa potrebujete tudi zagotovilo svojega partnerja, da bo imel vas in oba vaša otroka enako rad. Četudi vam za oba otroka tega ne more zagotoviti, ker v resnici ne more vedeti, če bo res tako, naj bo zagotovilo, da pripadate drug drugemu, da si zaupate in da vaju ima s hčerko rad, dovolj, da lahko prestopite strahove in si zaupate, da boste zmogli spregovoriti s svojim partnerjem o čisto vsem. Posebej še takrat, ko se bodo pojavili dvomi, strahovi in vprašanja, katerih odgovore se včasih kar bojimo slišati.
Veliko sreče v novi družini vam želim,
dr. Nataša Rijavec Klobučar, svetovalka družinske terapije