Pablo Picasso je rekel: »Ne rečem vsega, a naslikam vse.« Včasih je komunikacija in izražanje skozi umetnost veliko lažja kot verbalna. To izrazito drži za otroke, ki zelo težko govorno opredelijo svoje stiske, težave in čustva.
Risba je otroku najbližji medij za izražanje in v njej lahko veliko bolj natančno izpove, kaj se z njim dogaja. Likovni terapevti te risbice “prevedejo”, določijo diagnozo in nato primerno terapijo izvajajo spet preko likovnega medija – risanja. Likovna terapija je nežen in učinkovit način pomoči otrokom s čustvenimi, vedenjskimi, kognitivnimi in celo psihosomatičnimi težavami.
Po svetu se likovna terapija pojavlja v izjemno širokem spektru zdravstva in svetovanja: v individualnem ali družinskem svetovanju, zdravljenju, rehabilitaciji, psihoterapiji itd. Pri nas počasi dobiva svojo veljavo šele v zadnjih letih. Pogovarjali smo se z likovno terapevtko Ireno Valdes, ki sprejema predvsem otroke in mladostnike. Pri njih beleži odlične uspehe, saj je umetnost nežen medij za terapevtsko delo in ga otroci mnogokrat sprejemajo veliko bolje kot psihoterapijo ali družinsko terapijo. Vsekakor velja, da je likovna terapija primerna za vsakogar, zanjo niso potrebni umetniški talent ali likovne izkušnje.
Učinki
Z izražanjem skozi likovno umetnost vam lahko likovni terapevt pomaga uvideti določene vzorce, koncepte in čustvovanja, ki se jih pravzaprav ne zavedate. Vendar sama diagnoza ni dovolj. Likovni terapevt se vam s pomočjo primerne terapije pomaga soočiti z novimi spoznanji ter pomaga začeti proces pomembnih sprememb. Pri nas se likovne terapije izvajajo predvsem pri otrocih in mladostnikih, saj so učinki izredno pozitivni. »Terapijo velikokrat poiščejo za svoje otroke starši, ki so šli skozi razvezo ali so izgubili družinskega člana. Tudi starši, ki opazijo, da ima otrok veliko strahov, moči posteljo, nima prijateljev. Za likovno terapijo se odločijo, ker so zanjo slišali po priporočilu in se jim zdi mehkejši in bolj primeren način pristopa k otroku. Veliko otrok pa pride do mene zaradi napotil iz šol, ko gre za vedenjske ali učne težave. Pri vedenjskih težavah gre velikokrat za čustveno tematiko ali pa težavo pri socializaciji. Veliko se srečujem tudi z otroki z motnjami v koncentraciji, ki so svetovno v velikem porastu. Poiščejo pa me tudi starši, ki pri otroku ali mladostniku odkrijejo samopoškodbe, motnje hranjenja, samomorilske grožnje … Tudi pri takih otrocih je likovna terapija dragoceno orodje za spopadanje z njihovimi težavami in pot k ozdravitvi,« navaja Irena Valdes, likovna terapevtka, ki ima svojo prakso v Ljubljani.
Učinki likovne terapije so pravzaprav enaki kot pri verbalni terapiji, le da je pot do njih drugačna. Otroci razvijejo zdravo samopodobo, sposobnost upravljanja čustev in odnosov v življenjskih izzivih, naučijo se spoznavanja in iskanja lastnih interesov in potencialov, razvijejo ustvarjalnost in abstraktno mišljenje, izboljšajo koncentracijo in motivacijo. Skozi risanje se naučijo sprostiti se, naučijo se, kako kreativno nadomestiti destruktivne vzorce vedenja ali negativna čustva. To prinese razvoj pozitivnega mišljenja, spremembe vedenja in boljšo komunikacijo. Likovna terapija je za otroke v kakršni koli stiski preprosto osvobajajoča.
Potek
V prvih treh srečanjih likovni terapevt skozi določene tehnike določi diagnozo – kaj je dejanska otrokova težava. Nato starše obvesti o svojih ugotovitvah in predstavi nadaljnjo terapijo, primerno za njihovega otroka. »Terapija naj bi bila čim krajša, saj sem zagovornik najmanjšega možnega posredovanja za dosežek želenih učinkov. Likovna terapija je pri otrocih lahko izjemno hitra in učinkovita, vendar je jasno odvisna od problematike. S starši se vedno pogovorimo o tem, koliko časa se težave že pojavljajo. Vedno jim razložim, da stvari, ki so se nabirale že nekaj let, najbrž ni možno razrešiti v petih srečanjih. In težava je pogosto le simptom neke otroku nevzdržne situacije, ki pa se je vzpostavila že nekaj časa pred izbruhom. Zato vedno poudarjam, da je pomembno poiskati pomoč čim prej in ne čakati, dokler res ne gre več,« pravi Irena Valdes in nadaljuje, »starše vsekakor poskušam vključiti v terapijo. Menim, da so morda starši doprinesli k težavi, vendar so zagotovo del rešitve! So eden najpomembnejših faktorjev v otrokovem življenju, zato izvajanje terapije brez njihove vključitve ni smiselno oz. nima trajnih učinkov. Starše včasih povabim na terapijo, da lahko opazujem družinsko dinamiko, da otrok lahko v svojem mediju zablesti v očeh staršev, da se starši počutijo del terapije in se povežejo z otrokom. Pravzaprav je za terapijo z malimi otroki smiselno predlagati tudi delo v diadi: mama-otrok. S starši se pogovarjamo, kaj je doma mogoče spremeniti in katere dejavnosti je smiselno vpeljati ali zavreči v otrokovem vsakdanu. Vedno rada predlagam risarske naloge/igrice, ki jih starši lahko izvajajo s svojimi otroki, da se z njimi povežejo.«
Čakanje, da otrok ali mladostnik zabrede v resne težave ali stisko, je nesmiselno, meni Valdesova. Ker je likovna terapija neinvazivna in otroka ne stigmatizira, temveč mu zgolj ponudi orodje za izražanje čustev in tegob, se jo je bolje poslužiti ob prvih znakih otrokove stiske. Kljub temu da so otroci prilagodljiva in trpežna bitja, pa je napak misliti, da bodo svoje težave in stiske prerastli ter da gre le za faze v razvoju. Če otroka nihče ne nauči, kako se spopasti s težavo, čustveno stisko, kako poiskati izvor za neprimerno vedenje ali neprijetno počutje, se bodo težave le stopnjevale ali pa se jih bo otrok naučil potlačiti, zakopati v notranjost. Vendar te težave vedno zopet najdejo pot na površje, vsakokrat v težji obliki. Likovna terapija daje otroku svobodo izražanja in sprotnega soočanja z življenjskimi izzivi.
Blažka Kopač