Počitnice z dedkom in babico ali v poletnem taboru, letovanje z vrtcem in podobni načini preživljanja toplih dni so lahko izjemno zabavni, za zaposlene starše pa tudi zelo praktični. A pustiti majhnega otroka samega brez staršev ni vedno lahko. Ponavadi so najprej žalostni otroci, ko počitnice minejo in starši pridejo ponje, pa so ti užaljeni, ker se jih malček ne razveseli, kakor so pričakovali.
Česa se otroci bojijo, ko vidijo, da odhajamo?
Majhni otroci so izrazito navezani na starše, predvsem na mamo, zato se pri njih pojavlja strah pred ločitvijo, kadar vidijo, da starši odhajajo brez njih. Otrok namreč težko razume, da se bosta starša vrnila in da ne izgineta za vedno, ko ju ne vidi več. Ta strah je v različnih starostnih obdobjih različno močan, odvisen pa je tudi od otrokovega značaja. Odrasli pogosto podcenjujemo otrokove občutke, ker mislimo, da otroci razmišljajo enako kot mi. Od ljube osebe se brez težav poslovimo, ker se zavedamo, da jo bomo kmalu spet videli. Da pa bi dosegli to raven, moramo imeti razvito abstraktno mišljenje, ki ga otroci šele postopno obvladujejo in obvladajo okoli petega leta starosti. To pa seveda ne pomeni, da mora mama neprestano biti pri otroku do njegovega petega rojstnega dne. Vsakdanje življenje nam vsiljuje na tisoče krajših ločitev in tako je tudi prav. Saj se samo s postopnim privajanjem na najprej krajše, nato pa vse daljše ločitve otrok privadi, da se starša vedno vračata, in usvoji določeno stopnjo samostojnosti.
Nasveti za dedke in babice
Dedki in babice pri vzgoji malčkov, ko so jim ti prepuščeni za nekaj dni ali tednov, pogosto delajo nekatere klasične napake. “Če takoj ne prideš iz vode, bom povedal očiju,” je ena najbolj pogostih. Kadar otrok ne uboga starih staršev, s tako ali podobno grožnjo sami spodbijajo svojo avtoriteto. Otrok začne misliti, da stara starša nimata besede, hkrati pa se ne počuti več varnega z njima, ker pač v njegovih očeh nista avtoriteti, ki bi ga lahko tudi zaščitili. Zavedati se moramo, da tisti, ki skrbi za otroka, v tem času zanj nosi vso odgovornost in ima tudi vso avtoriteto – polovičarstvo je najslabša možna izbira.
Od šestih mesecev do dveh let
Pri nekajmesečnem otroku je vsaka razlaga, da se bosta očka in mamica vrnila, zaman. Dojenček tega preprosto ne razume. Česar ne vidi, ni in pika. Ko najljubših oseb ne vidi, začuti strah in tesnobo, je vznemirjen, dokler se mama in oče ponovno ne pojavita. Vendar pa ima že tako majhen otrok po naravi mehanizme, ki ga pomirijo. Pri tej starosti se osebe v njegovem življenju pojavljajo kot po čarovniji – zdaj jih vidi, naslednji trenutek spet ne, nato pa se ponovno pojavijo. In tako verjame, da se bosta tudi oče in mama kot po čarovniji spet vrnila.
Najizrazitejši znak vznemirjenosti je jok. Če otroka že prvi hip, ko potoči nekaj solzic, začnemo tolažiti, ne bo imel priložnosti, da bi se naučil sam premagati strah in tesnobo. Kadar pa se nekaj solzic in nedolžen jok spremenijo v trpeče stokanje in kadar se otrok prestrašen budi večkrat na noč, ga moramo pomiriti, objeti in mu pokazati, da ni sam, da je varen in da smo ob njem. Najbolje je, če otroka zapuščamo pri njem znanih osebah najprej za pol ure, nato pa svojo odsotnost postopno podaljšujemo, dokler ne bo zmožen pri njih preživeti dneva ali dveh.
Preprost, a učinkovit način privajanja na odsotnost staršev je igra skrivalnice. Otrok se skozi zabavo privadi, da je mama v enem trenutku prisotna, nato pa je ni več, nakar se spet pojavi. S pogostim ponavljanjem te igrice začne otrok verjeti, da se bo mama vedno vrnila, čeprav bo odstotna več dni.
Poleg tega mora otrok vedeti, da osebi, pri kateri ga puščamo, povsem zaupamo in da bo z njo varen. Čeprav besed morda še ne razume, mu bo veliko pomenilo, če bomo na primer objeli in pobožali njegovo babico.
Od dveh do petih let
Ko otrok začne govoriti, je vse laže, tudi ločitev. Prvič zato, ker z otrokom bolje komuniciramo, drugič pa zato, ker ima otrok občutek, da z govorom laže obvladuje svojo okolico. Pa tudi starost naredi svoje. Otrok že bolje razume določene pojme, ki jih kot dojenček ni mogel, in bolje nadzira svoja čustva.
Težave se pojavijo predvsem, če imata starša slabo vest, ker otroka zapuščata za nekaj dni. In če mama ni mirna, bo tudi otrok nervozen. Nekateri starši so po nepotrebnem tudi ljubosumni na osebo, ki bo nekaj dni skrbela za njihovega otroka, kot da bi ta oseba lahko “ukradla” otrokovo ljubezen. Starši se pač želimo počutiti pomembne in nepogrešljive v otrokovem življenju in dejstvo, da se otrok počasi osamosvaja in nas ne potrebuje več 24 ur na dan, je včasih kar težko sprejeti. A te skrbi so odveč. Ljubezen med otrokom in starši se razvija od prvega dne, je tako globoka in čvrsta, da je nihče ne more uničiti, še najmanj pa ne v nekaj dneh.
Dvomljiva vprašanja
Pogosto vprašamo “A si vesel, da greš z babico na morje?”, “A nočeš s teto na počitnice?”
To so vohunska vprašanja, s katerimi hočemo starši potešiti svojo negotovost, saj hočemo po eni strani slišati, da nas bo otrok pogrešal, po drugi pa bi mu radi privoščili lepe počitnice. Taka vprašanja pa so otroku vse prej kot koristna, saj hitro začne dvomiti, da mu bo na počitnicah lepo. Ko odhaja, moramo delovati veselo in pozitivno, ne smemo izražati nikakršnih sumov, da bi lahko bilo kar koli narobe. Z otrokom ne razpravljajte, ali hoče ali noče na dopust. To mu predstavite kot nespremenljivo dejstvo, tako kot je na primer vsakodnevno pranje zob. Obenem pa mu dajte vedeti, da ima srečo, da lahko gre na počitnice in da ga čaka veliko lepega. Da mu ne bo treba tičati v zaprtem stanovanju v najhujši poletni vročini, v mestu, ki bo prazno, ker bodo ostali otroci na počitnicah. Seveda pa ga moramo tudi pomiriti, če ga je malce strah: “Vem, da ti je žal, ker me ne bo s tabo. Tudi meni je žal, vendar sem zelo vesela, ker se boš vsaj ti imel lepo in se zabaval.”
Morebitne napake
- Majhnemu otroku ni dobro razlagati, da bosta mamica in očka prišla na primer v soboto. Otrok namreč nima občutka za čas in njegovo minevanje povezuje le z vsakodnevnimi aktivnostmi. Tako je veliko bolje, če mu s prstki na roki povemo, kolikokrat bo šel še spat oziroma opišemo vse, kar bo počel: najprej se bo igral, nato plaval, nato bo šel spat, in ko se bo zjutraj zbudil in pojedel zajtrk, bosta prišla mamica in očka.
- Če gre otrok prvič na počitnice brez staršev, je to že dovolj naporna in stresna situacija, zato je ne povezujte še z drugimi, na primer odvajanjem od plenic ali od dude.
- Ko otrok odhaja, ga moramo vedno pospremiti, pa čeprav nam je hudo, ko zajoče. In pri tem joku ne smemo tudi sami planiti v solze, ker bomo naredili pravo katastrofo. Otrok mora vsak trenutek vedeti, da ga z zaupanjem pošiljate na počitnice in da ste prepričani, kako lepo mu bo. Nikoli ne zavlačujte slovesa po nepotrebnem.
- Če imate možnost, pokličite otroka po telefonu, ko je na počitnicah. Znani glas mu da vedeti, da še vedno obstajate, čeprav niste z njim. Pri tem pa ne postavljajte nikakršnih vprašanj, ki bi ga lahko iztirila – ali mu je lepo, ali je zdrav … Raje se pogovarjajte, kot da se dogovarjate za sestanek po počitnicah – pokazal mi boš, kako plavaš, pokazal mi boš školjke, šla bova na sladoled … Tako otrok ve, da se bosta kmalu videla.
- Otroku ne smemo razlagati, kako trpimo, ker ga ni, in kako ga pogrešamo. Raje poudarjajmo, kako veseli smo, da mu je lepo, dedki in babice pa naj tudi ne govorijo, da je mamici in očetu dolgčas, ampak otroku na primer raje zvečer pred spanjem dajo poljubček in povedo, da je to namesto mamice in očka.
- Ko dedki in babice prevzamejo odgovornost za otroka, prevzamejo tudi pravice. Razumljivo je, da od njih pričakujemo, da bodo sledili osnovnim načelom naše vzgoje, nikakor pa jim ne moremo vsiljevati svoje rutine in vseh svojih želja. Otroci kaj hitro ugotovijo, da je red pri babici drugačen kot pri mamici, zato ni treba skrbeti, da boste imeli doma težave, če bo na počitnicah vaš malček malce kasneje hodil spat in imel kosila ob drugih urah kot doma.
Vesna Žagar