Pomen starševskega samoopazovanja
Kako se starš počuti, ko je otroku hudo? Ko je otroka sram? Ko se otrok jezi? Kaj se takrat prebuja v staršu in kako starš preživi takšne intenzivne situacije?
Starš ima zaradi svoje povezanosti z otrokom, ki se je gradila že od rojstva dalje, v vsakem trenutku možnost, da preveri, ali je otrok ujet v duševno stisko. Tako lahko starš otrokove tegobe najbolje spozna prek svojega počutja. Toda starš je zmožen opazovati otrokovo čustveno živost le na podlagi svoje čustvene prebujenosti. Kako pa
naj se otrok zanese na drugega, ki pri sebi ne začuti ali ne obvlada lastnih čustev? Da mu bo lahko pomagal pri njegovih? Zato je bistveno, kako se počuti starš, ko dojenček joka.
Staršu se ob novorojenčku začne prebujati celotna zgodovina preteklih doživetij s pomembnimi drugimi (Stern in Bruschweiler-Stern 1998). To vključuje tako prijetne kot neprijetne medosebne izkušnje. A šele nepredelana starševska emocionalna bolečina je tista, ki škodi odnosu z otrokom.
Odrasli si lahko zorganiziramo življenja tako, da se nevede izogibamo ogrožajočim situacijam, v katerih bi se lahko začela prebujati nezaželena počutja. Ravno na to nas bo otrok opozoril. Lahko tako močno, da se starševsko identitetno doživljanje sebe in doživljanje vsakdanje realnosti konkretno pretrese. Pomembno je, da si starš to prizna, da se poglobi v dvome, skrbi in v lastno bolečino, ki spremlja negovanje otroka. Iz takšnega vidika so poporodna depresivnost in druge neobvladljive spremljajoče duševne težave dober znak. Starša lahko usmerijo v iskanje strokovne pomoči. Najhuje je takrat, ko starš zanika svoje vznemirjajoče doživljanje in ga z negovanjem prenese na otroka. To se lahko zgodi popolnoma nevidno, ko starš začenja dojenčku vsiljevati svoje doživljanje. Dojenček se takšnega vsiljevanja zaradi psihološke nedoraslosti ne more ubraniti. Hkrati pa je za stik s sočlovekom primoran sprejeti, karkoli se mu ponuja.
Če starš nima razrešenih določenih preteklih čutenj, bo težil k temu, da jih bo prebujal v otroku.
Primer tega je mama, ki želi obvarovati svojega sina prekomerne teže.
Vpiše ga v tečaje telovadbe in mu sestavlja dietne jedilnike. V procesu strokovne pomoči spoznava, da s svojim delovanjem pravzaprav povzroča tisto, kar želi pri sinu preprečiti. V skrb za otroka se preobleče njena nepredelana osebna čustvena stiska, ki izvira iz lastnih občutij prizadetosti. Ravno ukvarjanje z otrokom ji omogoči, da jo prenese na otroka. S tem ko obremeni otroka, se sama emocionalno olajša. Problematično je, ko v takšnih primerih starš ni zmožen videti otroka zunaj okvirja lastne predstave o njem. To je lahko tako močno, da kljub morebitnemu otrokovemu upiranju, starš ne dojame, da narobe ravna. Kajti vodijo ga močna čutenja, s katerimi nikoli ni prišel popolnoma v stik. Ta kreirajo sedanjost, v kateri ni prostora za pristno otrokovo doživljanje.
Zato je bistveno, kaj starša žene, da se ukvarja z otrokom na določene načine. Takšna perspektiva lahko razkrije popolnoma drugačno starševsko motivacijo, kot se prepoznava v zunanjem svetu.
Celoten članek je na voljo v reviji Mama, ki je do 6.3.2015 na voljo na prodajnih mestih.