Tristan: kje naj začnem. Mogoče pri imenu. Dolga oziroma kratka zgodba. Zmeraj sem mislila, da bom imela dve hčerki in ne hčerko in sina, kot ju imam sedaj. Tudi za drugo punčko bi brez težav izbrala ime, za fanta pa ga z možem nisva imela. V mislih sva imela dve imeni, a nobeno izmed njiju ni bilo Tristan. V hecu sem vedno možu govorila, da bi sinu, če bi ga imela, dala ime po mojem najljubšem filmu in tudi igralcu Bradu Pittu, ki je v filmu Jesenska pripoved imel vlogo Tristana. A iz vsega heca se je imena navadil tudi mož in tudi njemu je postalo všeč. Tako sva rekla, da Brad pač ne bo, bo pa Tristan in pri tem je tudi ostaloJ.
Ko sem izvedela, da sem noseča, sem bila zelo presenečena. V drogerijo sem odšla po test in ga naredila kar v lokalu, kjer sem bila z možem in najino poročno pričo na kavi. Ker sem bila 100 % prepričana, da bo negativen, jima tega nisem omenjala, ko pa se je pokazal +, sem bila v šoku. Test sem dala kar na mizo pred kavo, njima pa ni bilo nič jasno. Oba sta ga gledala in me spraševala, kaj je zdaj to?! Ko sem jima povedala, sta bila zelo presenečena in vsi smo nekaj časa samo strmeli v test, saj ta nosečnost ni bila načrtovana, vseeno pa je bila zaželena. Nosečnost je tokrat potekala popolnoma drugače − boljše, kot prvič. Takoj sem čutila, da bo fant. Slabo mi je bilo le kratek čas in manj, počutila sem se bolje, imela sem več energije, dišala mi je druga hrana, kot prvikrat, zato sem bila stoodstotno prepričana, da bo fantek. Po nuhalni mi je zdravnica pokazala in povedala, da je zagotovo fant in da imam rok 8. marca 2014, na dan žena. Zaželela sem si, da bi se rodil dan prej ali dan kasneje, saj imam sama rojstni dan. 9. 2., hčerka pa 10. 9.
Za moj rojstni dan, en mesec pred rokom, so mi sestra, prijatelji in starši dali najlepše darilo v pravem trenutku, in sicer fotografiranje novorojenčka pri znani otroški fotografinji Petri Nuzdorfer. To sem si želela že od nekdaj in zato sem se darila neizmerno razveselila. Zadnji mesec sem tako komaj čakala, da rodim, da bi se šli lahko čim prej vsi fotografirati.
Prišel je 8. marec in jaz sem se že počutila kot »vzhajan krof«. Napihnjeno in prehlajeno. Zadnje štiri mesece sem bila ves čas prehlajena, z zamašenim nosom …, obup! Upala pa sem, da se ne bo rodil 8. marca. Ves dan sem bila zelo utrujena, a sem odšla vseeno pozno spat, zato se mi to noč res ni ljubilo roditi, želela sem se le dobro naspati. Ponoči sem morala na stranišče in sem najprej pogledala, koliko je ura. Ko sem videla, da je polnoč, sem bila zelo vesela, vstala, prišla do stranišča, vmes pa mi je/se mi zdi odtekla voda. Možu sem rekla, da mislim, da je to to. Odpeljala sva se do postojnske porodnišnice. Na poti tja so me spremljali blagi popadki in utrinek, ki je preletel avtocesto. Zaželela sem si, da bi to noč rodila in to čim hitrejeJ. Ko sva prispela, je bila porodnišnica zaklenjena in prazna in morala sva pozvoniti. Sama sem v tistem hipu pomislila, da ne delajo in bom morala drugam. Nato je prišla sestra in naju prijazno odpeljala v prvo nadstropje, kjer so me pregledali in ugotovili, da sem odprta samo 1 cm in da so popadki preblagi ter da verjetno iz tega ne bo nič. Ker sem bila sama v porodni sobi, smo se odločili, da počakam do jutra. Povedala sem jim, da je prvič potekalo podobno; najprej ni kazalo nič, nato pa je bilo v pol ure vsega konec. Tako je bilo tudi tokrat. Mož je ob moji postelji počival na ležalnem stolu, jaz pa sem predihavala popadke. Babica je bila mlada in zelo prijazna, ves čas mi je masirala križ in me spraševala, če mi da kaj proti bolečini, pogovarjali sva se vse do jutra. Čez čas sem bila odprta že 4 cm, nato 8 cm in kmalu za tem sem rodila. Ves čas mi je pomagala pravilno dihati in pritiskati, me lepo vodila čez celoten porod, tudi ostali prisotni so mi pomagali, tako da nisem bila nič raztrgana in šivana, za kar sem jim najbolj hvaležna. Želela sem roditi čisto naravno, brez kakršnih koli pomagal. Dali so mi le klistir in svečko proti bolečini, za katero pa je bilo že prepozno, da bi učinkovala, saj sem prej rodila. Po 3 urah blagih in znosnih popadkov sem dobila klistir, se stuširala, nato pa komaj prišla do postelje, kjer se je po 26 minutah, ob 5:26 zjutraj rodil Tristan, dolg 51 cm, težek 3230 g. Takoj po porodu sem se počutila odlično, kot prerojena, in še dve uri sva ga z možem opazovala in se mu čudila, ker je tudi on ves ta čas gledal in opazoval, kot sova, s svojimi velikimi modrimi očki. Možu sem rekla, če lahko ugasne luč, da se malo spočijem, pa mi je odgovoril, da sije v sobo sonce. Naredil se je čudovit sončen dan in jaz sem zaspala šele po kosilu, saj je adrenalin vseeno premagal mojo utrujenost. Mož se je odpeljal domov, jaz pa sem bila vesela, da je junak počakal na 9. marec in 8. marec »odstopil« meni. Tako sta bila hčerka in sin rojena na iste minute (23:26 in 5:26) ter na podobnen dan (10. 9. in 9. 3., jaz 9. 2., mož pa 18. 3., kar je seštevek 9+9). Numerologija se je tokrat izkazalaJ. Še isti dan sem sporočila fotografinji in se z njo dogovorila za slikanje čez 10 dni. Hčerka in vsi domači so Tristana sprejeli z navdušenjem, saj je prvi fant v družini.
Ob tej priložnosti se za strokovnost in prijaznost najlepše zahvaljujem osebju, ki je bilo tisto noč z nama in je poskrbelo, da mi je bivanje pri njih ostalo ponovno v lepem spominu. Pa tudi odlični fotografinji, s katero smo v treh urah posneli najlepše fotografije v mojem življenju. Hvala ti Petra!
mami Katja!