Razvajanje in meje
Razvajanje je način vzgajanja, tesno povezan s pomanjkanjem meja in izkazovanjem pretirane pozornosti, zaščite otroka. Starši, ki razvajajo, otroka precenjujejo, poveličujejo njegove sposobnosti in mu tudi preveč dovolijo.
Razvajamo takrat, ko ne »vadimo« pomembnih življenjskih veščin prenašanja frustracij, spoštovanja meja in pravil, vztrajnosti in krepitve notranje motivacije pri doseganju ciljev. Razvajen otrok je zato prikrajšan v mnogih pogledih, predvsem v smislu obrambnih sposobnosti pri prilagajanju na omejitve, stres in frustracije.
Prototip razvajenega otroka
Razvajen otrok je zahteven otrok, ki neprestano išče pozornost, je egocentričen, težko vodljiv, ne zna poslušati drugih, je pogosto osamljen, težko sodeluje v skupini. Je nesamostojen, odvisen od staršev, zunanjih nagrad, pohval in odobravanja. Manjka mu vztrajnosti, stvari dela po “liniji najmanjšega odpora”, pri doseganju ciljev pa ne dosega pravega zadovoljstva. Njegovo zadovoljstvo je plitvo, za cilje ni pristno motiviran, zanje ni zagnan. Vse mu je brez veze. Je osebnostno neizpolnjen, nesrečen, ranljiv, neodporen na kritike in neuspeh. Smisel in zadovoljstvo nam daje premagovanje ovir, ne doseganje cilja samo po sebi, česar starši, ki razvajajo, otroku ne omogočijo – da bi ovire premagoval z vlaganjem truda v svoj uspeh ali nagrado.
Česa si otrok v resnici želi
Otrok, ki mu starši dovolijo, da s svojimi željami usmerja življenje družine, v resnici v sebi nezadovoljen, odločanje doživlja kot pritisk in breme, ki presega njegove zmožnosti. Zanj je enostavneje, če namesto njega odloči drug – le občutek mora imeti, da ga ta jemlje resno. Najbolj varnega se počuti ob odraslem, ki zna ob njem pristno izražati svoja čustva in prevzeti odgovornost, pa čeprav včasih reče ne. Potrebuje odraslega, ki zdrži ob njem in njegovih neprijetnih občutkih, jih ne zanika ali minimizira in ohranja meje in se ne pusti manipulirati njegovim željam.