Ko ljudje govorijo, poslušajte jih v celoti. Večina jih sploh ne posluša. — Ernest Hemingway
Govor in molk, telesna govorica in poslušanje so sestavni deli žive medosebne komunikacije. Njenih vzorcev se nesistematično naučimo najprej doma, zato jo sčasoma ponotranjimo in tudi stežka spremenimo, saj postane avtomatizirana. Zato navadno v način komuniciranja ne podvomimo, vse dokler ne pride do prvih nesporazumov in konfliktov, ki lahko zrastejo v prave težave. To velja tako za družino, partnerstvo kot tudi organizacijo ali družbo oz. kulturo. Medtem ko v prvi ali tretji osebi prenašamo težave, v glavnem sploh ne vemo, kako smo lahko zašli tako daleč.
Pred kratkim sem imel priložnost poslušati zgodbo gospoda v zrelih letih (imenujmo ga Peter), ki je kot otrok bolehal za astmo. Zaradi napadov in slabega zdravstvenega stanja je bil v stiski, počutil se je nemočen, jezen in ponižan, zaradi česar je v odnosih postajal tog in tudi agresiven. Kasneje se je kot manager fundacije za pomoč indijanskim manjšinam v ZDA službeno priključil odpravi, ki naj bi prakticirala starodavni ritual pripovedovanja zgodb. Običaj poteka tako, da se udeleženci usedejo v krog in si podajajo t. i. »govorni kos«. Leseni predmet kroži iz rok v roke, in ko si ga prejel, je pomenilo, da si bil na vrsti kot govorec. Ponudi se ti priložnost, da v krogu deliš osebno zgodbo, medtem ko ostali poslušajo.
Petru se je ta praksa zdela nesmiselna in izguba časa, saj je kot manager menil, da bi morali ljudje več delati in manj sedeti in poslušati zgodbice. Sprva se je temu upiral, a se je rituala moral tudi sam udeležiti, saj je bil del odprave in kodeks je velel, da noben udeleženec ne sme ostati v vlogi zunanjega opazovalca, temveč mora v krogu aktivno sodelovati. Zanj je to bilo čustveno tvegano početje, saj tega ni bil vajen, bilo ga je strah. Kasneje je spoznal, da je bilo njegovo upiranje posledica potlačenih občutkov sramu in ne izžalovane izgube zdravja, ki se vleče iz otroštva. Tega seveda ni mogel ozavestiti, vse dokler ni o stiski ranljivo spregovoril v varnem prostoru. Ne le, da je ob pripovedovanju čutil olajšanje, temveč so hitro po tem dogodku njegova pljuča pričela – zanj čudežno – veliko bolje delovati. Peter se ni mogel načuditi dejstvu, da med izražanjem čustev in telesnim zdravjem obstaja tako močna povezava. Peter sicer ni bil v terapiji, je pa bila njegova življenjska izkušnja terapevtska. Šele v odraslosti je zares dobil priložnost biti slišan, dobil je aktivne poslušalce in varen prostor, kjer je lahko ranljivo delil staro osebno zgodbo. Ker ga nihče ni prekinjal ali sodil, je lahko slišal samega sebe, utišal um in dopustil, da spregovori iskreno, iz srca. Ljudje iz pripovednega kroga so ga ravno zato na enak način tudi videli in slišali, s srcem. To je tudi izvorni namen rituala, ki ga ponekod izvajajo še danes. Peter od te izkušnje dalje raziskuje in dela na področju aktivnega poslušanja.
Ko je leta 1925 priznani preučevalec človeške duše in kulture, Carl G. Jung, v Novi Mehiki obiskal indijansko skupnost Hopi, mu je poglavar v pogovoru o belcih, ki so vdrli v njihovo deželo, dejal, da njegovi ljudje nikakor ne razumejo belčevega nemira in nelagodja, nenehne želje po tem in onem ter zaključil, da so beli ljudje v resnici nori. Ko ga je Jung vprašal, zakaj meni tako, mu je odvrnil, da zato »ker belci pravijo, da oni mislijo z glavo, mi pa mislimo tukaj«, in pokazal na območje, kjer se nahaja srce[1]. To ni bila edina lekcija za belega človeka, ki ga je zastopal Jung. Navdušen nad razmišljanjem in bogatejši za nova spoznanja ob stiku z ljudstvom, ki z bitjem in žitjem živi v mitskem stiku z naravo kot tudi s sočlovekom, je preučevalec arhetipov zaključil, da bi morali zahodnjaki, če bi hoteli kaj takega razumeti, najprej odpraviti celotno tradicijo evropskega razumništva in povsem obrniti način opazovanja odnosov. In to ne le medčloveških, marveč tudi odnosa med človekom in naravo.
Kakorkoli, vse kaže, da se to še lep čas ne bo zgodilo, saj se današnji »beli človek« zanaša na kapitalistično izkoriščevalske odnose, materializem, tehnološki razvoj, na povečevanje ugodja in udobja tukaj in zdaj. Razmah interneta in telekomunikacij je prišel do faze, ko za 21. st. pogosto slišimo izraz »era komunikacije«. Ne bom ne prvi ne zadnji, ki bom v to dvomljivo zarezal z vprašanjem ̶ ali to, da se s pomočjo sodobnih IT-platform več pogovarjamo kot kdaj koli prej, res pomeni, da se tudi več poslušamo? Drznil si bom zapisati, da je naša »tekmovalna civilizacija« pravzaprav daleč od tega.
Primerov je veliko. Medkulturno nasilje se prične z ne poslušanjem in nespoštovanjem drugačnosti, družbeni in razredni boji znotraj neke družbe prav tako. Vsak lahko pogleda na lastni prag, vzorce medosebne komunikacije namreč še najprej osvojimo v družini. Na stopnišču čez cesto že lahko srečate skupino mladih, ki na prvi vtis tvori družabni krog, kot v pripovednem ritualu, toda z razliko, da večina mladih med pogovorom pozornost usmerja na pametno platformo in socialna omrežja, ne pa na sogovornika. Kolegi učitelji in profesorji pri svojem delu ugotavljajo, da tako ni le v prostem času, saj da je pozornost zaradi mobilnih naprav motena tudi pri pouku oz. na predavanjih. Tudi v podjetjih ali državnih upravah to postaja čedalje večji problem. Tu je tema poslušanja s srcem še žalostno daleč. Bistveno vprašanje tako ni, kaj družinski člani, učenci, študentje ali zaposleni zares odnesejo od medosebne komunikacije, temveč ali ob številnih (subjektivnih ali objektivnih) motilcih pozornosti uspejo slišati sami sebe, svoje temeljne potrebe?
Poglejmo nekaj ugotovitev iz raziskav[2]: v primerjavi z branjem, govorjenjem in pisanjem se poslušanja navadimo najprej in se ga tudi najbolj poslužujemo, vendar pa se ga primerjalno učimo najmanj. To najbolje vedo starši in vzgojitelji, ko spremljajo razvoj komunikacije pri malčku. Pri govornem sporočanju je več kot polovico pomena posredovanega neverbalno, dobra tretjina s pomočjo tona glasu, medtem ko manj kot deset odstotkov pomena posredujejo uporabljene besede. Torej sam govor prinese zgolj tretjino pomena, preostalo se posreduje prek neverbalne komunikacije, ki jo je možno zaznati le s pomočjo pozornega slušno-vidnega zaznavanja. Ne pozabimo, da človek lahko sliši štirikrat več, kot lahko izgovori. A kljub temu ena od raziskav ugotavlja, da skoraj tri četrtine zdravnikov pacienta v uvodnem intervjuju prekinejo že po slabih dvajsetih sekundah. Rezultat je, da v tri četrt primerov pacientov dejanski razlog prihoda k zdravniku sploh ni obravnavan zares. Zanimivo bi bilo slišati, kakšne so vaše izkušnje glede tega.
Kaj je torej tako pomembnega v zvezi s poslušanjem? Kaj pomeni za nas, naše odnose in ne nazadnje naše življenje v skupnosti? Najprej ga je dobro opredeliti, da vemo, o čem govorimo. Mednarodna zveza za poslušanje (ILA) ga je opredelila kot proces sprejemanja, ustvarjanja pomena ter odzivanja na govorjena ali neizgovorjena sporočila, pri čemer poslušamo lahko le s pozornostjo[3]. Torej za slišanje je sicer dovolj uho, ki je naravni čut, za poslušanje pa je potrebno telo s pozornostjo, osredotočenostjo, senzacijami in občutki. Poslušanje je zato intencionalna, zavestno usmerjena dejavnost. Zgolj ušesa niso dovolj, potrebna je dodatna veščina, ki se je lahko naučimo, če smo dovolj motivirani. Aktivno poslušanje nas v resnici ne stane dosti, prinese pa lahko izjemno veliko. Torej delajmo na motivaciji, saj se nam bo obrestovalo.
Otroci so na splošno boljši poslušalci od odraslih, njihov razvoj je hierarhično urejena zgodba, saj možgani še niso tako bogati z nevroni, da lahko prenesejo obremenjenost z odgovornostjo, skrbmi, cilji, kakor so odrasli. Ko otroci nekaj povedo, to naredijo neposredno, iskreno in navadno z veliko domišljije. Zato jim radi rečemo, da so srčni. Če pa nas starš, brat ali partner ignorira, nas to boli, če vodja ignorira zaposlene ali pa poglavar svoje ljudstvo, prej ali slej pride do upora. Tudi kot družba hočemo biti povezani, uspešni, živeti v miru in blaginji, se razvijati v skladu z vrednotami, pravicami in odgovornostmi. Žal je dovolj, da se ozremo okoli sebe ali pogledamo zadnje novice. Živimo v globalnem svetu, kjer se še vedno ne znamo zadostno poslušati, saj praktično ni celine, na kateri ne bi potekali konflikti, množični upori ali žalostne vojne. Torej tam, kjer ni poslušanja pri tistih, ki odločajo in imajo moč, tam se razleze neenakost, revščina in patološki vzorci. Tam smo le krik ali klik daleč od nasilja.
S perspektive naših potreb se zdi ta veščina nekaj nujnega, pa se je učimo v šoli, kot se na primer učimo branja in pisanja? Ne nazadnje, ali ni poslušanje branje sogovornika oz. govorca? Čudno se zdi, da ne prakticiramo nečesa, kar v odnose prinaša toliko odprtosti, sprejemanja, sodelovanja, ustvarjalnosti, zaupanja, spoznanj, povezav ipd.? Raziskovalci jih poznajo precej več, a eden glavnih razlogov, ki jih opažam pri delu z odnosi, je v tem, da sami sebe ne slišimo oz. ne znamo poslušati. Motilci pozornosti, ki smo jim podvrženi, so tako notranji ̶ kot so skrbi, obveznosti, prisilne misli, nezainteresiranost, pretvarjanje, kar nas seveda dodatno vznemirja, kot tudi zunanji, pametni telefoni idr. tehnološke igrače, zahteve okolice, hrup. Kot bi rekli sodobno, živimo kar precej pod stresom, na kar nas opozarja indijanski poglavar v pogovoru z Jungom. To je lahko res »noro«, kot rečemo, zato je potrebno um najprej umiriti in ga »očistiti«, da se lahko nadejamo pristnemu stiku s seboj in nato z drugim. Kako naj nemirna mama ali oče umiri otroka? Težko, če najprej ne poskrbi zase. Ko ga povprašamo, da naj izbere eno od treh stvari, ki bi se morale zgoditi, da se njegov partnerski odnos izrazito izboljša, je najpogostejši odgovor klienta v terapiji ta, da se v odnosu preprosto ne počuti slišan. Tako je pogosto tudi v službi in tako se po analogiji zdi, da je tudi v odnosu med ljudstvom in vladavino. Če država ne sliši in usliši potreb ljudstva, je kolektivno nezadovoljstvo pred vrati.
Če je rešitev aktivno poslušanje, kako to počnemo? Zanj se je najprej potrebno zavestno odločiti. In ne gre za preprosto dejavnost, to lahko rečem. Ko govorimo o medosebnih odnosih, se aktivno ali celovito poslušanje zdi prava umetnost. Vživite se v vlogo poslušalca kompleksnejše skladbe na koncertu, ne glede na zvrst in doživite njeno sporočilo čim bolj celostno. Katero pesem ste izbrali? Kako se boste pripravili? Fokus in predanost bosta morda paradna konja, kaj pa odprtost, bodo oči gledale ali mižale? Kaj ste odnesli od izkušnje? Skratka, poslušanje glasbe je sicer pogosto pasivno (nismo vedno na koncertih), medtem ko v medosebni komunikaciji gre vselej za dvosmerno cesto z veliko pozornosti, kjer sta pasova ločena, če bi komunikacija potekala na enem, se ne bi razumeli in hitro bi pristali v konfliktu. Torej, dober poslušalec je dober in sočuten najprej do sebe, zna se umiriti, preden stopi v interakcijo. Ne sodi govorca, temveč vsebino, je potrpežljiv. Upira se distrakcijam in trenira um za večjo pozornost in boljši spomin. Predvsem pa govori iz srca, in kakor v Petrovem primeru ga drugi iz srca tudi posluša(jo) in morda celo uslišijo.
Za začetek je vedno najbolje, če pričnemo pri sebi. Septembra se navadno prične nov krog za družinsko življenje, po dopustih je novo šolsko leto itn. in je kot nalašč za to, da doma preskusite starodavni indijanski običaj pripovedništva. Družina, ki sede v krog ranljivosti …, morda vam bodo otroci hvaležni vse življenje, ne le za svežo spremembo v družinskih zdravih navadah. Avtorji iz področja pravijo, da zna aktivno poslušanje biti nalezljivo tako kot smeh. Še posebej, če se ga nalezejo tudi vrtci, šole, fakultete …, zamislite si družbo v »eri poslušanja«. Je to utopično? Ne vem, a ne obupajmo nad vizijo, zgodovina uči, da vizionarska drža nosi moč za rešitev velikih problemov.
Bodimo v zaključku nekoliko bolj … vsakodnevni. Če se z otrokom že znajdete v konfliktu, lahko vadite ostajanje z občutki in govorite o njih. A pomagajte najprej sebi in partnerju, da pridete do ranljivosti, to je ključno, nato raziskujte čustveno zgodbo, ki stopa na plano, navadno v obliki bolj ali manj celovitih spominov. Ni se vam treba bati starih občutkov, se jih izogibati in s tem zgubljati stika s seboj, odrešitev se skriva ravno v njih.
Za probleme tukaj in zdaj. Nato učite otroke. Saj ko trpimo, navadno ne vemo, kako smo zašli. V aktivnem poslušanju morda leži odgovor oz. izhod iz večnega labirinta vračanja. Morda so tu vrata do sprave in povezanosti, ki vodi v varne odnose tako v družini kot tudi v družbi. Poslušanje je morda kakor proces metulja, ki se iz bube sčasoma preobrazi v nekaj veliko lepšega. Kakorkoli, zanesite se na otrokove zmožnosti, saj če je kdo mojster zaznavanja neskladja med izrečenim in občutenim, med pristnim in potvorjenim, so to ravno oni, ki vam bodo to zlahka pokazali, če jih boste spremljali, kot je zanje varno. Vodite jih modro, prisluhnite jim, najsi imajo prav ali ne, morda v srcu nosijo odrešitev tudi za vas (ali nas). In če smo že poetični, naj končno piko postavi pesnik:
Onkraj idej o tem, kaj je prav in narobe, obstaja prostor.
Tam se bova srečala. — Rumi
Srečamo se v prostoru ranljivosti, je v svoji zgodbi dodal Peter.
Edin Duraković
www.studio-simbalein.si
[1] Jung, C.G. (1973). Memories, Dreams, Reflections. New York: Pantheon Books.
[2] Vire si lahko ogledate na http://d1025403.site.myhosting.com/files.listen.org/Facts.htm.
[3] International Listening Association, 1997.