Kako vzgojiti prave fante
Zakaj je več vedenjskih motenj med fanti? Zakaj se v šoli težje zberejo? Zakaj sploh postanejo »nagajivi«? Kakšno igro potrebujejo?
Angležinja Sue Palmer je po več kot 30-letnem delu v osnovni šoli, kjer je poučevala književnost, začela opažati pogubne učinke sodobnega življenja na razvoj otrok in to področje začela pospešeno raziskovati. Ugotovila je, da zlasti fante sami potiskamo v težave, kot so motnje pozornosti, avtizem ter čustveni in zdravstveni problemi med najstniškimi leti. Palmerjeva podaja sedem nasvetov, kako naj ravnamo s fanti.
1. Prvih 1000 dni za »crkljanje«
Ste vedeli, da zaradi genetskih in kulturnih vzrokov fantje potrebujejo veliko več »crkljanja« in ljubeče skrbi? Imajo namreč močno izražene čustvene potrebe in so manj socialno spretni. Zato ne skoparite z objemi, očesnimi stiki, petjem, pripovedovanjem zgodb in podobnim. Ni potrebno, da tovrstno pozornost nudi mati, vendar pa naj otroka spremlja neka stalna odrasla oseba. Fantje pozneje kot dekleta razvijejo jezikovne spretnosti, zato potrebujejo več komunikacije in interakcije. Ravno nasprotno od povedanega pa študije kažejo, da starši že od rojstva naprej deklice crkljajo veliko več kot dečke in z njimi tudi manj govorijo kot z deklicami.
2. Zadržimo jih v resničnem svetu
Fantom še hitreje kot dekletom ponudimo zabavo, ki temelji na raznih zaslonih in ekranih, tablicah, telefonih. In tega ni odveč ponavljati v nedogled: preveč časa, preživetega pred raznovrstnimi ekrani, vodi do zmanjšane pozornosti, avtizma in nižjih jezikovnih spretnosti. Seveda fantje obožujejo zabavo, ki se odvija na ekranu, ampak ob tem le pasivno strmijo v zaslon, se ne gibajo, ne razmišljajo in ne govorijo. Namesto virtualnega sveta morajo z vsemi svojimi čuti raziskovati resnični svet. Starši pogosto izražajo tudi skrb, da če otrok ne bo dovolj zgodaj začel spoznavati elektronskih naprav, potem ne bo v koraku s sodobnim svetom, a informacijska tehnologija danes brzi s takim tempom, da bo vse, kar bo vaš otrok spoznaval kot malček do najstniških let, popolnoma zastarelo.
Tudi nekoč je živel nagajivi Janez
Vedenje, ki ga zahtevamo od naših otrok, fantje veliko težje prevzamejo kot dekleta. Tudi nekoč so bili nagajivi fantje, pa ni nihče razmišljal, da je z njimi kaj narobe. Same sebe so imeli za junake, ne za žrtve (samomora). Kaj je razlika med nagajivim Janezom izpred 60 let in Mihom? Janez je imel travnik, je imel gozd, je imel skrivališče, je imel polje in obilo časa, da je svoje vragolije izživel na prostem. Janez je sicer hodil v šolo, ko pa je šolo za tisti dan obesil na klin, pa je bil v naravi, zunaj. Imel je svobodo, prostor in čas.
Miha, pa je, v nasprotju z Janezom, večino časa omejen z zidovi. Nima kje izživeti svoje globoke biološke potrebe po gibanju in odprtem prostoru, ki je v njem. Popolnoma ista potreba, kot jo je imel lovec iz kamene dobe je v njem. In otrokovo telo z odraščanjem vedno bolj kriči po tem, da bi ponovil to moško vlogo – kričal, plezal, tekal po travnikih, tvegal. A mi mu v današnji družbi tega ne moremo dovoliti….
… celoten članek je na voljo v reviji MAMA, ki jo lahko naročite tukaj ali jo kupite na prodajnih mestih