Zakaj otroci govorijo sami s sabo?

Marsikateri starš je zaskrbljen, ali je z njegovim otrokom vse v redu, ker se tako veliko pogovarja sam s sabo. Psihologi mirijo, da gre za razvojno stopnjo, ki ni le običajna, temveč tudi zelo koristna.

Verjetno ste tudi sami že kdaj rekli kakšno besedo sami s sabo. Pa ne mislim na nenehni notranji monolog, ki se ga kar ne da utišati, temveč tudi na kakšno naglas izrečeno misel, ki ni bila namenjena nikomur drugemu, kot vam samim. Zlasti, kadar se zgodi kaj nepredvidenega, radi pri sebi to tudi pokomentiramo. Odrasli se sicer običajno pogovorimo s sabo bolj na samem, medtem ko otroci govorijo s seboj tudi v javnosti – doma, v vrtcu, na igrišču. Zdi se, da otroška beseda nikoli ne utihne. Polno je tudi izmišljenih iskrivih pogovorov z igračami. Zanimivo je prisluhniti otroku, ki se prepusti svojemu domišljijskemu svetu.

Otroški samogovor je psihološki fenomen

Otroški samogovor je nekaj povsem običajnega, zato je hitro naletel tudi na pozornost razvojnih psihologov. Jean Piaget je opazoval 3‒8-letne otroke in na podlagi videnega sklepal, da otroci verbalno ponavljajo monologe med aktivnostjo. Samogovor je argumentiral z otrokovo egocentričnostjo in kognitivno nezrelostjo. Ker otroci niso zmožni zavzeti perspektive poslušalca, si po mnenju Piageta izmislijo ustrezen pogovor. Piaget ga je poimenoval egocentrični govor. Kasneje je zazeval velik dvom v njegovo razlago, saj otrok veliko več časa nameni tudi resničnemu pogovoru s starši, sorojenci in vrstniki.

Lev Vigotsky je, v nasprotju s svojim kolegom, menil, da je samogovor del običajnega razvoja komunikacije in da pogosto odseva socialni govor. Štel ga je za pomemben del otrokovega razvoja, znotraj katerega je ugotovil tri razvojne podstopnje: najprej samogovor sledi dejanju (npr. Pospravil sem kuhinjo.), nato otrok govori med dejanjem (O, kako se vrti tale avionček, ko se spušča z neba.), med zadnjo razvojno fazo pa svoje ravnanje že predhodno napove. (Grem v trgovino kupit zdravilo za medveda.). Navedene stopnje ustrezajo razvoju mišljenja pri otroku. Pri prvi stopnji otrok samo odreagira na dogodek, v poslednji stopnji pa že načrtuje dogajanje.

Bolj inteligentni več govorijo sami s sabo?

Mnoge raziskave potrjujejo, da samogovori otroku pomagajo v razvoju. Ne obstaja raziskava, ki bi prišla do zaključka, da je z otrokom, ki se veliko pogovarja sam s sabo, kaj narobe. Ravno obratno, ugotavljajo celo, da inteligentnejši otroci več govorijo sami s sabo. Največ tam nekje okoli 4. leta starosti, nakar do vstopa v šolo samogovor zamre in ostane na ravni odraslega. Raziskovalci so tudi ugotovili, da otroci ponotranjijo pojme takrat, ko postanejo spretnejši in bolj zadovoljni s svojimi nalogami. Iz tega razloga naj bi bili starejši tudi bolj tihi.

Igra z odprtimi usti

Ko se otrok igra, je videti, kot da vsaka njegova misel iz glave izstopi skozi usta. Do 7. leta tako otroci, eni več, drugi manj, naglas povedo, kaj se jim plete po glavi. Zdi se, da je otrok neomejen vrelec, iz katerega vrejo dolgi pogovori z igračkami in namišljenimi osebami. Prek njih izživljajo svoje občutke, se predajajo lepotam na novo osvojenih pojmov ter preizkušajo svet čustev in idej. Otroci prek monologa izražajo skrita čustva, pridobivajo boljše razumevanje sveta in lastnega okolja, razvijajo jezikovne spretnosti, obenem pa se urijo v samonadzoru in notranjem miselnem toku, ki jih bo spremljal skozi vse življenje. Izmišljujejo si svoje besede in zvoke, skladajo verze, ob tem pa so videti neskončno srečni in zadovoljni.

Profesorica psihologije Laura Berk z Univerze v Illinoisu je otrokovemu samogovoru namenila veliko svojega raziskovanja in poudarila, da se mnogim staršem zdi čudno, ker otroci toliko govorijo sami s sabo, čeprav je to povsem običajno. Otroci, ki govorijo sami s sabo o tem, kar počnejo, običajno tudi uspešneje opravljajo vsakodnevne izzive in naloge. Med opazovanjem 3‒5-letnikov je odkrila tudi to, da deklice in otroci srednjega razreda izražajo bolj zrele oblike samogovora kot dečki in otroci s socialnega dna.

Otrokov samogovor je proučeval tudi profesor dr. Adam Winsler, pod vodstvom katerega je bila izvedena tudi raziskava, v kateri je preiskoval teste motoričnih sposobnosti otrok, ki govorijo sami s sabo, bodisi samoiniciativno bodisi na pobudo odraslega. Izsledki raziskave kažejo, da so otroci, ki si ob gibanju pomagajo z besedami, spretnejši. Tudi sicer otroci ob sočasnem govoru bolje opravijo naloge in so na splošno uspešnejši. Po njegovem mnenju otrok potrebuje samogovor zato, da komunicira s seboj in vzpostavi notranje vodstvo. Z njegovo pomočjo pa naj bi izboljšal tudi literarne veščine, ki bodo otroku še kako koristile v kasnejšem šolskem obdobju.

Zakaj je dobro, da se otrok pogovarja sam s seboj?

1. Otrok se pomiri: Otroci s samogovorom uravnavajo čustva in se potolažijo, ravno tako, kot se odrasli v mislih malce pogovorimo s sabo, kadar potrebujemo čustveno tolažbo.

2. Strategija za pomnjenje: Ohranja informacije, ki si jih je treba zapomniti. S pomočjo jezika otrok lažje shranjuje in prikliče informacije, ki so mu že znane in si razlaga svet neznanega.

3. Otrok ugotavlja, kje je njegovo mesto v svetu. Že Vigotsky je dejal, da samogovor otroku služi za orientacijo in je podlaga za kasnejšo kompleksnejšo miselno dejavnost.

4. Povezuje: Po mnenju Adama Winslerja otrok tako povezuje besede z dejanji in idejami, si olajša načrtovanje, kritično mišljenje in delovanje.

5. Služi dosegi cilja: V raziskavi (Manfra in Winsler) so ugotovili, da se pri 3-letniku samogovor pojavi ob različnih nepovezanih situacijah, 4-letniku pa že predstavlja orodje za sistematično doseganje cilja določene naloge.

Ali ste vedeli?

Popravljanje napak v samogovoru

Louis Manfra iz Univerze v Misuriju v najnovejši raziskavi ugotavlja, da so otroci neprestano na preži za napakami v svojem govoru, tudi kadar nimajo poslušalca. Otroci, ki so se med samogovorom popravljali, so imeli od samogovora tudi večje koristi. Raziskovalec je opazoval 3‒4-letnike med sestavljanjem kock, dejavnostjo, ki običajno izzove samogovor. Analiziral je njihove besede in ugotovil, da 8 % samogovora vsebuje napake in njihove popravke. Otroci so napake popravljali tako v monologu kot v interakciji z drugimi in so torej tako kot odrasli pazili na svoj jezik. Raziskovalec staršem svetuje, naj otroke spodbujajo k popravljanju napak v svojem govoru tako, da tudi sami morebitne napake v svojem govoru glasno popravljajo.

Otroci z namišljenimi prijatelji in samogovor

Raziskava Paige E. Davis z Univerze Durham in Elizabeth Meins z Univerze v New Yorku je pokazala, da je samogovor otrok, ki imajo namišljene prijatelje, bolj prikrit kot samogovor drugih otrok. Menijo, da so monologi otrok z namišljenimi prijatelji bolj ponotranjeni in da je verjetno vloga, ki jo v njihovih življenjih igrajo namišljeni prijatelji, podobna, kot je vloga resničnih ljudi v njihovih življenjih.

Ali se otroci zavedajo samogovora?

Manfra in Winsler  sta ugotovila, da se približno polovica otrok zaveda samogovora med opravljanjem neke naloge. Otroci, ki so se zavedali svojega samogovora, so bili starejši, odlikovale so jih boljše jezikovne spretnosti in so tudi več govorili sami s seboj.

Katarina Bertoncelj