CELIAKIJAAsist. Lev Bregant, dr. med. spec. ped.

Kaj je celiakija?

Celiakija, z drugim imenom tudi glutenska enteropatija, je eno od najpogostejših kroničnih obolenj prebavnega trakta otrok in odraslih. Včasih se je pojavljala po pol leta otrokove starosti, vedno pa vsaj nekaj tednov ali mesecev po pričetku dodajanja žitaric v prehrano. S podaljšanim dojenjem, z izbiro popolno prilagojenih mlečnih formul, počasnim uvajanjem žitaric in s preprečevanjem črevesnih okužb postaja klasična celiakija vse redkejše in kasnejše obolenje. Simptomi bolezni se sedaj večinoma pojavljajo šele po 12. do 18. mesecu starosti. Tudi klasičnih oblik bolezni je manj. Večkrat najdemo latentne oblike celiakije pri genetsko predisponiranih otrocih in odraslih.

Celiakija ni dedna bolezen sama po sebi, gre pa za dedno predispozicijo. Verjetno mora biti izpolnjenih več dejavnikov, tudi iz okolja, da se bolezen izrazi. Možno je več stopenj bolezni in različna starost, ko izbruhne. Zato niti ne obolita vedno oba enojajčna dvojčka, lahko pa v nekaterih družinah za celiakijo zboli več članov.

Osnovno patološko dogajanje je poškodba črevesne sluznice zaradi nepravilnega imunskega odziva organizma na specifične antigene iz žita. Gre za gliadin, ki je sestavina glutena, gluten pa je glavna proteinska komponenta v moki iz zgoraj omenjenih žitaric. Po tako imenovani imunski hipotezi naj bi gliadin deloval kot antigen, na katerega se razvije alergija. Protitelesa proti gliadinu posredno delujejo tudi na epitelijske celice tankega črevesa, pride do njihovega propada in postopno zmanjšane sposobnosti črevesja za resorbcijo hranil, vitaminov, mineralov, mikroelementov in ostalih sestavin hrane. Klinični znaki celiakije so posledica pomanjkanja oziroma motene resorbcije energije, gradbenih elementov in dejavnikov obrambe. Bolnik s celiakijo je shujšan, ima napet trebuh, pogosto ga mučijo kolike, otroci slabo rastejo, imajo pogoste driske. Blato je obilno, penasto in praviloma zelo smrdeče. Pojavljajo se pogoste okužbe prebavil, zaradi motene obrambne sposobnosti tudi okužbe dihal. Spremeni se bolnikovo vedenje, postanejo apatični ali razdražljivi, zmanjšan je mišični tonus, otroci psihično in motorično vedno bolj zaostajajo za vrstniki. Lahko so vidni tudi znaki pomanjkanja različnih vitaminov in mineralov.

Kako postavimo diagnozo?

Ker klasične oblike celiakije sedaj ne vidimo pogosto, moramo nanjo posumiti pri prvih znakih otrokovega zaostajanja v rasti in razvoju. Odvajanje obilo smrdečega blata je dodatni kamenček v mozaiku. Z laboratorijskimi preiskavami si lahko veliko pomagamo. Včasih smo delali test na prisotnost antigliadinskih protiteles vrste IgG in IgA. Ker pa se ta protitelesa lahko pojavljajo tudi pri drugih črevesnih in alergičnih obolenjih, je sedaj na prvem mestu določanje endomizijskih protiteles. To so protitelesa proti ovojnicam mišičnih vlaken. V Sloveniji se večinoma uporabljata dva testa. Manj natančen je test določanja IgA – endomizijskih protiteles (EMA); manj natančen zato, ker je odvisen od subjektivne ocene preiskovalca. Test določanja IgA protiteles proti tkivni transglutaminazi (tTG) je bolj objektiven. Sloni na principu navzkrižne reakcije protiteles proti endomiziju z encimom tkivna transglutaminaza. Na ljubljanski pediatrični kliniki trenutno uporabljajo oba testa.

Naslednja stopnja v diagnostiki je biopsija črevesne sluznice. Za celiakijo je značilna močno atrofična površina črevesne sluznice z globokimi kriptami, kar se lepo vidi pod mikroskopom. Vzorček sluznice dobijo pri gastroduodenoskopiji. Včasih so bile potrebne tri biopsije, prva na začetku zdravljenja, druga po enem ali dveh letih stroge diete, tretja pa po provokacijskem testu z dieto, ki vsebuje gluten oziroma pšenično moko. Če se je sluznica ob dieti popravila in ponovno stanjšala (atrofirala) ob normalni prehrani z žitaricami, je bil to 100% dokaz, da gre za celiakijo. Po sedanjih merilih zadostujejo testi iz krvi (IgA EMA in tTG) in izvid stanjšane sluznice pri biopsiji pred pričetkom diete.

Življenje s celiakijo

Celiakija je doživljenjska bolezen, ki zahteva dieto skozi ves čas. Ker ne poznamo vzročnega zdravljenja, se moramo osredotočiti na zmanjševanje posledic oziroma »sekundarne škode«. Če iz prehrane popolnoma izločimo vse izdelke iz žitaric, se v nekaj mesecih črevesna sluznica obnovi, izboljša se resorbcija hranil iz črevesa in pričnejo se popravljati znaki celiakije. Popravi se krvna slika, otrok prične hitreje rasti in se razvijati, trebuh uplahne, blato se normalizira. Znaki hipovitaminoz se počasi umikajo in spremeni se tudi bolnikovo vedenje. Otroci s celiakijo lahko ob strogi dieti normalno dosežejo svoje vrstnike.

Še nekaj besed o prehrani. Večina velikih proizvajalcev je pričela svoje izdelke opremljati s specifikacijami, ali vsebujejo gluten. To velja zlasti za izdelke, ki so predvsem namenjeni prehrani otrok. Na srečo je na slovenskem tržišču že veliko izdelkov brez glutena, ki so nadomestek izdelkom iz pšenične moke. Iz brezglutenske moke se da skuhati, speči ali kako drugače pripraviti skoraj vsak obrok, ki po vonju, izgledu in okusu ne zaostaja za običajnim iz »navadne« moke. Žal so ti preparati dražji od običajnih in lahko močno obremenijo družinski proračun. Ustanovljenih je več društev bolnikov s celiakijo, ki nudijo podporo pri navajanju na to posebno bolezen in dieto, ki sledi.

Bolnik s celiakijo je shujšan, ima napet trebuh, pogosto ga mučijo kolike, otroci slabo rastejo, imajo pogoste driske. Blato je obilno, penasto in praviloma zelo smrdeče.