Veliko viharjev je posledica »stiske«, ko otrok skuša »dopovedati« staršem nekaj, kar se mu zdi pomembno. Nihče ga ne razume, kako hudo je, ker v balerinkah sredi zime ne more v vrtec!
Obdobje otrokove trme je za večino staršev preizkušnja, ko se mirni in obvladljivi malčki spremenijo v »vragce«, ki s svojim vpitjem, cepetanjem in metanjem po tleh spravljajo starše ob živce. Kaj delam narobe, se sprašujejo starši, ko razlage, pojasnila in poskusi pomiritve otroka ne obrodijo sadov, otrokovi izbruhi jeze pa iz meseca v mesec ne pojenjajo.
Stiska staršev
Večino staršev otrokovi burni čustveni odzivi, ki jih spremljajo lahko tudi udarec ali razmetavanje, potisnejo v stisko. Pa ne le izpadi sredi ulic, obloženih polic ali med ljudmi. Tudi za zidovi domačega doma ne vemo, kako ravnati z malo pošastjo. Starši se znajdemo v stiski in zdi se, da odpovemo. Ob otrokovih dramah, posebno ko smo utrujeni, ko se nam mudi in smo pod stresom, nam lahko zavre kri. A vedno lahko kaj naredimo, čeprav samo to, da ne prestopimo svoje meje. Da ne udarimo, čeprav smo tako besni, da bi.
Otrok ne trmoglavi zanalašč!
Ne samo starši, ampak tudi otrok je v stiski, četudi njegovo vedenje deluje namerno, ko tisočkrat izrečene prepovedi ne upošteva. Vendar otroci ne besnijo zanalašč! Sami so v stiski, ko doživljajo frustracijo, nemoč, razočaranje…Želijo obvladati okolje, pa ne zmorejo, ne znajo, niti nimajo (vedno)svobode ali možnosti za to. Odraslim je čisto vseeno, na kateri strani poličke bo stala zobna ščetka in po kakšnem vrstnem redu bo postreženo kosilo, malčke pa (za nas) nepomembne malenkosti vržejo s tira. Izbruhnejo kot vulkan in sproži se boj za obstanek!
Nevroznanost pojasnjuje, zakaj je tako. Izbruhi besa se zgodijo, ker možgani še niso dovolj razviti, da bi se z močnimi čustvi otrok spopadel drugače. V tem obdobju se ustvarjajo pomembne povezave v možganih, ki bodo skrbele tudi za to, kako bo človek uveljavljal svojo voljo. Veliko viharjev je posledica »stiske«, ko otrok skuša »dopovedati« staršem nekaj, kar je njemu pomembno. In nihče ga ne razume, kako hudo je, ker v balerinkah sredi zime ne more v vrtec!
Nevroznanost tudi opozarja, da obstajata dve vrsti trme– ko otrok trmoglavi iz stiske in takrat, ko želi s svojim vedenjem manipulirati. V vsakem primeru se aktivirajo drugi deli možganov. Tudi odzivi staršev morajo biti drugačni. Predstavljamo nekaj načinov soočanja s trmo takrat, ko so izbruhi jeze posledica otrokove stiske.
Čustveno vodenje
Med najbolj optimalnimi (za otroka!) načini soočanja s trmo je t.i. čustveno vodenje otroka. Otroku da občutek varnosti in sprejemljivosti. Otroku pove, da lahko čuti, kar čuti, in da s tem ni nič narobe. Pokažemo pa tudi, kaj naj s tem naredi. Otroku z mirnim glasom poveste, kako se počuti takrat, kose zvija po tleh, kriči in vpije …. Si jezen, ker punčki ne moremo sleči oblekice? Verjamem, da si besen, ker je bila samo ena risanka …Tudi jaz sem jezna, ker moram vsak večer drgniti črvičke z zobkov…
Čeprav vas otrok po vsej verjetnosti ne bo slišal, kaj govorite, ga bo vaš umirjeni ton pomiril in počasi bo zaslišal tudi besede. Včasih pa nas otroci, namesto da bi popustili v našem prijetnem objemu, ravno nasprotno – še bolj odrivajo in brcajo. Takrat mu dajte nekaj časa, sedite k njemu na posteljo, če dovoli, ali pa mu povejte, kje boste. Dajte mu malo svobode, da odloča sam.
Pomislite tudi nase, ko ste zelo razburjeni, besni in razboleli, da morda »padete v drugi svet« in ne slišite besed okoli sebe. Kaj je tisto, kar vas pomiri? Je to močan objem in besede potrditve, morda le sporočilo, da je nekdo zraven…Morda pa vas objem ali bližina partnerja še bolj utesnjujeta in dodatno prilijeta olja na ogenj? Morda potrebujete nekaj minut, da sprostite svojo napetost?
Čeprav tu ne gre za iste vzorce, lahko pa na lastni koži občutimo, kako tudi otrok ne sliši našega prigovarjanja, da je vendarle zunaj mraz in ne more ven v kratkih hlačah… Kot tudi mi ne slišimo partnerja, ko se jezimo, ker je pozabil na našo obletnico…
Čustveno vodenje zahteva, da najprej razumemo in poznamo sebe in si dovolimo biti pristni, da lahko tudi otroku pomagamo ubesediti njegovo počutje. Tega pa v vsakdanjem življenju ne zmoremo stalno udejanjati. Zato obstajajo drugi triki, ki pomagajo, da se »izražanje jeze« ne spremeni v izgubljene bitke.
Preusmerite pozornost, ignorirajte!
Starši si pogosto želijo, da bi trmo preprečili. A otroci, ki nikoli ne trmoglavijo, so se naučili, da bi njihovi izbruhi staršem prinesli preveč vznemirjenja in si morajo s »pridnostjo« zaslužiti starševsko ljubezen. Kasneje v življenju bodo morda na ovire reagirali z izbruhi besa ali pa »jeklene volje« nikoli ne bodo razvili.
Vsakdanje situacije pa pogosto rešujemo tako, da preusmerimo otrokovo pozornost, takoj ko začutimo, da se v njem nabira »eksploziv«. Pokličemo ga lahko k sebi, mu damo neko nalogo (npr. O, poglejva skozi okno, ali je očka že prišel) in se začnemo z mirnim glasom pogovarjati z njegovimi igračami (npr. Medo, mi boš pomagal olupiti jabolko).Otroka bo morda pritegnila vaša igra, še preden se bo trma sploh sprožila.
Ne rinite na minsko polje!
Skušajte se izogniti situacijam, ob katerih so otrokovi čustveni izpadi neizogibni. Ne zahajajte na primer v restavracije, če otrokom skupno hranjenje spodbuja scenske nastope; ne nakupujte skupaj, če mu obložene police povzročijo čustvene muke. Ali pa poskusite drugače: vzemite v restavracijo igrače in otroka zamotite z novimi stvarmi (npr. vzemite s sabo pet ščipalk za perilo); dogovorite se vnaprej, kaj boste kupili,in otroka zaposlite v trgovini – naj vozi svoj voziček, nosi nakupovalni listek ali išče artikle med policami. Vztrajajte pri svojem dogovoru in naj vas ne bo sram, ko boste malega kričača odvlekli iz trgovine, poln voziček pa pustili kar tam. Vztrajajte, čeprav boste morali ponovno po nakupih. Ne popuščajte in bodite vztrajni; le tako bo otrok čutil, da ste resni.
Popustite na začetku!
Takrat ko veste, da boste na koncu popustili, naredite to takoj. Vojno boste vedno izgubili, zato se ne igrajte z otrokom, kdo je močnejši, niti ga ne sprašujte, zakaj trmoglavi. Ker ne ve. Vi pa veste, da od stvari, ki so pomembne za otrokovo zdravje, ne smete nikoli odstopiti. Če se v avtomobilu noče pripeti z varnostnim pasom in se dere na vse grlo, ostanite doma in se odpovejte obisku (čeprav si na obisk želite). Vztrajajte pri tistih stvareh, ki so pomembne za otrokovo zdravje –ven mora oditi oblečen, naj pa izbere sam, ali bo oblekel pulover ali srajco.
Pri vsakdanjih stvareh pogosto pomagajo igra, smeh, vključevanje otrokovih igrač (npr. pri kopanju, hranjenju, oblačenju) ter malo svobode oz. možnost izbire; včasih pa ne pomaga nič. Takrat je dobro »umiriti sebe«, da zmoremo z drugega kota pogledati na otroka in sebe. Pomirjeni boste lažje poiskali konstruktivno pot, otroka ne boste kaznovali za to, kako se počuti, ampak mu pomagali poiskati pot iz stiske, ki je drugačna od vpitja, grizenja in pretepanja. Šele ko boste sami pomirjeni, boste lahko na sprejemljiv način otroku sporočili, da ga imate radi in da ga v celoti sprejemate.
Obdobje trme je torej le razvojna »cvetka« ali natančneje »trnje«, ne pa otrokova osebnost ali razvajenost, za katero pogosto »krivimo« sebe. Otrokova trma je dobra popotnica za njegovo življenje, čeprav je obdobje čustvenih izbruhov za starše naporno. Naporno pa je tudi za otroke, ki sprašujejo starše Ali boš zdržal ob meni, saj sami ne zdržijo s tem, kar doživljajo.
dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zak. in druž. terapije
Skušajte se izogniti situacijam, ob katerih so otrokovi čustveni izpadi neizogibni.