V sodobni družbi se čedalje pogosteje srečujemo s težavami pri zanositvi. V Sloveniji, tako kot tudi v ostalih državah zahodnega sveta, ima težave 10–15 odstotkov spolno zrele populacije.
Neplodnost označujemo kot nezmožnost zanositve po enem letu rednih spolnih odnosov brez uporabe kontracepcije. V enem letu nezaščitenih rednih spolnih odnosov (3-4-krat tedensko) bo prišlo do nosečnosti pri približno 85 odstotkih parov. Zmožnost zanositve v enem menstruacijskem ciklusu je pri zdravem mladem paru 25 odstotkov, saj v vsakem ciklusu niso prisotni vsi pogoji za zanositev. Verjetnost zanositve je pri vsakem paru različna in odvisna od številnih okoliščin, ki določajo oploditveno sposobnost vsakega posameznika.
Epidemiološke raziskave razvitih evropskih držav kažejo, da štirje odstotki parov, ki si želijo otroka, ostanejo brez potomstva in 4–6 odstotkov parov ne uspe zaploditi drugega otroka. Z obravnavo primarne neplodnosti (kar pomeni, da ženska ni nikoli zanosila, moški partner pa ni še nikoli oplodil katere koli partnerke) ima izkušnje 10–16 odstotkov parov in 16–17 odstotkov parov ima izkušnje z obravnavo sekundarne neplodnosti (kar pomeni, da ženska ne more ponovno oploditi, pri moškem pa pomeni, da je že oplodil partnerko).
V Sloveniji naj bi pomoč zaradi neplodnosti iskalo okoli dva tisoč parov letno in vsak peti slovenski par naj bi bil neploden.
Čeprav se ponavadi poizkuša eno leto, pa je treba upoštevati tudi starost para. Pri ženskah, mlajših od 30 let, svetujejo naravno poizkušanje 12–18 mesecev in pri tistih do 40 let 8–12 mesecev. Ženske nad 40 let pa naj bi se že po šestih mesecih obrnile po pomoč k specialistu.
Vzroki za neplodnost so različni.
Vzrok za neplodnost je pri moškem, ženski ali obeh. Pri ženski ugotovimo vzrok za neplodnost pri 50 odstotkih, pri moškem v 35, nepojasnjenih neplodnosti je 10-15 odstotkov. V 15 odstotkih preiskovancev gre za več vzrokov in pri petini parov lahko najdemo vzrok pri obeh partnerjih.
Čim dlje traja neplodnost v zakonu, tem manjša je verjetnost spontane zanositve.
Ženski vzroki za neplodnost so lahko odsotnost jajčnikov ali jajčnih celic (prezgodnja menopavza), okvara zorenja in sproščanja jajčnih celic oziroma motnje ovulacije (hormonske nepravilnosti, prevelika telesna teža, avtoimune bolezni), težave pri potovanju spolnih celic (zrastline na jajčniku, neprehodnost jajcevodov, okvarjen migetalčni epitelij, bolezenske spremembe v maternici, okvarjena funkcija kanala materničnega vratu, nepravilnosti vagine itn.), nepravilnosti v spolnih celicah (kromosomske nepravilnosti, nesposobnost delitve ali nato vgnezdenja oplojenega jajčeca), endometrioza, starost (več kot 35 let) ter psihogeni vzroki (zmanjšan libido, boleči spolni odnosi, motnje menstrualnega ciklusa).
Moški vzroki so lahko odsotnost testisov ali semenčic (nespuščeni testisi, kirurška odstranitev mod, preboleli mumps), okvara zorenja in sproščanja semenčic v izvodila (slaba hormonska stimulacija ali okvara sistema kanalčkov zaradi vnetja, poškodbe, alkohola, kajenja, zdravil, previsoke temperature), motnje v ejakulaciji (ejakulacija nazaj v mehur, prezgodnji izliv), varikokela (dilatirana spermatična vena), kromosomske nepravilnosti, slaba kakovost semena (premalo spermijev, so slabo gibljivi, nepravilnih oblik) ter psihogeni vzroki (zmanjšan libido, slaba erekcija, motnje ejakulacije).
Pomembno je spolno življenje – priporočajo 3–4 odnose na teden ter čim manj stresno življenje.
Pri 85 odstotkih parov se vzrok za neplodnost najde. Zato se tudi zdravljenje neplodnosti začne z osnovnimi preiskavami, ki so namenjene odkritju vzroka. V preostalih primerih pa z znanimi diagnostičnimi metodami vzroka ne odkrijemo.
Nekateri vzroki se lahko odpravijo, pri drugih je potrebna oploditev z biomedicinsko pomočjo. Od vseh neplodnih parov je le 30 odstotkov takšnih, ki potrebujejo oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Drugim lahko zdravniki do nosečnosti pomagajo bodisi s kirurškim zdravljenjem, z zdravili ali kombinacijo obojega. Zato naj bi bili postopki OBMP zadnja in vsekakor ne edina možnost zdravljenja neplodnosti.