Verjetno vaš družinski vsakdan poteka dokaj ustaljeno. Vrtec ali šola, služba, kosilo, popoldanske dejavnosti, večerni trenutki skupaj, spanje … Vmes po potrebi odpeljete naraščaj k zdravniku, na različne tečaje ali igrišče. In vse to se vam zdi samoumevno. Logično je, da otroka, ki pride iz bazena, obrišete, medtem z njim klepetate, kako se je imel, mu pustite, da se sam obleče, ga pohvalite, da mu je šlo dobro … Morda ste ob tem malce nervozni, ker se vam mudi po drugega otroka na angleščino in niti slučajno ne pomislite, da počnete kaj posebnega. Dokler ne dočakate nepričakovane pohvale. Šele takrat se vam odprejo oči, da svoje delo matere opravljate dobro in da nudite otrokom vse, kar je v vaših močeh. In vsaka mama se v takem trenutku počuti, kot bi dobila Nobelovo nagrado za materinstvo.
Ko imamo majhne otroke, smo navajeni, da včasih tudi popolni tujci posvetijo pozornost malim navihancem. Nekateri ljudje so pač prijazni in vsako bitje, manjše od metra, se jim zdi neskončno srčkano. To so tisti, ki pokukajo skoraj v vsak voziček, ogovorijo vsakega malčka, in če je otrok kaj posebnega ali če sta na primer dvojčka, je pozornosti med neznanci toliko več. Otroci pa so ponavadi pravi zlati srčki, če se okoli njih dogaja kaj zanimivega, in zato se pogosto zgodi, da ljudje, ki jih vidijo prvič ali redko, izrekajo pohvale za njihovo lepo vedenje. Takrat smo seveda ponosni.
Pohvale na račun staršev pa so zelo redke in praviloma nepričakovane. Starši si le redko prisvajamo zasluge za to, ker so naši otroci lepo vzgojeni. Morda pozneje, ko so otroci že odrasli, si kateri reče »Dobro sem opravil svoje delo.« Prej pa na to niti ne pomislimo. Zdi se nam, da so naši otroci že rojeni taki, kakršni so.
Vzgoja otroka ne prinaša napredovanja na delovnem mestu, zanjo se ne dodeljujejo priznanja. Zato je vsaka pohvala še toliko več vredna.
Tole moje pisanje je namenjeno predvsem tistim, ki radi pokukate v voziček. Tistim, ki imate v svoji bližini mlade starše. Tistim, ki ste starši in dobro veste, o čem govorim. Pohvale so zastonj. Če so izrečene iskreno in z dobrim razlogom, imajo izjemen učinek. Posebno zato, ker starši pogosto podvomimo v pravilnost svojih vzgojnih načinov. Vzgoja je pač delo, pri katerem ne moremo pričakovati kratkoročnih rezultatov. Je proces, ki traja leta in leta, preden vidimo, ali nam je uspelo ali pa smo morda kje naredili napako.
Če v vsem tem času ne slišimo od nikogar, kako opravljamo svoje delo, ne moremo vedeti, ali smo na pravi poti ali ne. To seveda ne pomeni, da si lahko vsak privošči in nas kritizira. A lepa beseda za tistega, ki zares zasluži pohvalo, bo imela boljši učinek kot deset kritik. Zato ne varčujte z njimi. Ko pripomnite »Kako srčkana punčka«, dodajte še »Pa kako lep odnos imate s svojim otrokom.«
Niti predstavljati si ne morete, kakšen zagon bodo staršem dale te preproste besede.