Zakaj ime Julija? Preprosto zato, ker je najlepše in najbolj romantično ime pa še lepo pesem Aleksandra Mežka Julija ima. Zato o kakršnihkoli drugih imenih za punčko sploh nismo razmišljali. To ime nama je bilo s partnerjem všeč, še preden sem bila noseča in že takrat sva si rekla, da, če bova imela hčerko, ji bo ime Julija.
Še preden bi lahko test potrdil mojo nosečnost, sem že čutila prve znake, kot so povečano potenje, utrujenost in zbadanje v ledvicah. Ker je bila Julija načrtovana, sva s partnerjem kmalu naredila test nosečnosti, kjer sta se takoj pokazali dve črtici. To je bil razlog, da sem po dolgem času odšla v službo z nasmeškom na obrazu, saj sem vedela, da me čaka lepša prihodnost.
Kmalu mi je postalo zelo slabo, saj sem bruhala tudi po 7-krat na dan, vsa hrana mi je smrdela, razen sladkarij in ogljikovih hidratov. V prvi polovici nosečnosti mi je bilo tako hudo, da sem se spraševala, zakaj mi je treba tako trpeti. Kako imam zdaj slabo vest! Še enkrat bi šla skozi to, če bi bilo treba! Meseci so tekli, čeprav se mi je nosečnost kar vlekla. Ko je slabost končno minila, so se pojavile bolečine v nogah, želodcu in rebrih. Vsi so komaj čakali, da se bo malo dete končno rodilo in so me kar naprej spraševali, če se že kaj dogaja v trebuščku, saj sem bila časovno že precej čez rok. Zdi se mi, da so se prihoda nove članice vsi bolj veselili kot jaz. Kako zelo mi je žal! Še večer pred sprožitvijo poroda mi je oče po telefonu rekel, kako bom srečna, ko bom dobila hčerko, pa mu nisem verjela. Res mi je hudo, ker nisem verjela ostalim mamicam, kako lepo je imeti otroka.
In prišel je dan D, 13. 1. 2014, ko sem bila naročena v ljubljanski porodnišnici na sprožitev poroda, saj sem bila že deseti dan čez rok. Počutila sem se, kot da sem naročena na operacijo, zato me je bilo precej strah. V porodnišnico sem prišla ob osmih zjutraj, bil je ponedeljek. Ker sem bila še čisto zaprta, so mi vstavili vaginaleto in me poslali na oddelek za porodnice. Ves dan sem imela občutek, kot da sem na počitnicah – klepetanje z nosečnicami, kosilo, obiski. Do 22. ure ni bilo skoraj nobenih popadkov, mogoče samo občasno majhne bolečine v trebuhu. Potem pa se je začelo, končno so prišli popadki, ki so se zelo hitro stopnjevali, nekaj po polnoči pa so me že premestili v porodni blok. Takrat sem tudi poklicala bodočega očka, naj hitro pride, saj bova kmalu spoznala najino Julijo. Za klistir ni bilo več časa, saj sem se poleg pogostih popadkov tudi hitro odpirala, samo na hitro sem se osvežila s tušem. Prosila sem za protibolečinska sredstva, po katerih sem takoj bruhala. Imela sem tudi masko, zaradi katere se mi je zelo vrtelo, ampak je pomagalo omiliti bolečine. Nekaj minut do enih zjutraj je prišel tudi partner, pri porodu pa sta me spremljali dve babici: Metka in Patricija. Ob pregledu mi je zdravnica predrla mehur. Vsi so me spodbujali, da porod poteka zelo hitro, da imam zelo močne in pogoste popadke ter da se hitro odpiram. Pri porodu sem partnerja ves čas odganjala, saj si nisem želela, da se me dotika, hkrati pa sem mu govorila, da samo še ta otrok in potem ne grem nikoli več rodit. Babico pa sem držala za roke in ji govorila, kako zelo boli.
Čas je mineval, popadki so bili še vedno močni, vendar ne več tako pogosti, a Julija se še kar ni rodila, saj sem premalo poslušala babico in nisem dovolj močno pritiskala. Takrat sem pomislila, da, če se zdaj ne bo rodila, bo lahko prišlo do zapletov. In končno je uspelo! Najprej se je porodila glavica, ki sem jo pobožala, po nekaj sekundah pa je Julija kar poletela ven. Takrat se mi je spremenil svet – na bolje. Spoznala sem ljubezen svojega življenja. Takoj, ko sem jo zagledala in jo dobila v naročje, sem vedela, da je to malo bitjece prišlo z razlogom v moje življenje, za lepšo prihodnost. Očarala me je s svojimi prelepimi žareče modrimi očmi. Julija se je rodila ob 2.53, torej je porod trajal slabe tri ure. Imela je 3470 gramov in 53 cm. Po porodu sem se počutila odlično, sledilo pa je triurno crkljanje v porodni sobi, ki ga ne bom nikoli pozabila. Celotni porodni ekipi sem zelo hvaležna za ves trud in strokovnost, saj so bili zelo prijazni, pa tudi nič nisem bila pretrgana in šivana.
Brez Julije si ne predstavljam več življenja, ne vem, kaj bi počela, če je ne bi bilo. V trenutku, ko je prišla na svet, sva postali nerazdružljiva ekipa. Zdaj mineva že pol leta, od kar nama najina rožica krasi življenje. Že takrat je bila nekaj posebnega, saj je počakala na lep EMŠO, in sicer 14. 1. 2014.
Mamica Simona