Nam je na vprašanje, od kod ideja, da bi razvila svojo vadbo, odgovorila Alenka Košir, mama treh otrok, žena smučarja Jureta Koširja, nekdanja manekenka in bodoča doktorica. Alenko ljudje zadnja tri leta poznajo kot uspešno trenerko, ki je razvila vadbo VIIT – vodeni interdisciplinarni intenzivni trening.
Gospa Alenka kdaj boste postali doktorica?
Pred dvema letoma sem zagovarjala projekt doktorske naloge, imam opravljene tudi vse izpite, samo še doktorsko nalogo moram napisati. Kdaj to bo, pa ne vem. Če se ne bi zgodil VIIT, bi jo zdaj že imela. Ker pa sem človek, ki ne mara nedokončanih stvari, jo bom enkrat zagotovo končala.
Vaše življenje je močno povezano s športom. Kateri je bil vaš šport v mladosti?
10 let sem trenirala ritmično gimnastiko, bila sem članica mladinske jugoslovanske reprezentance in slovenska prvakinja. Bolj kot na športne dosežke, sem ponosna na vrednote, ki mi jih je dal šport. Predvsem vztrajnost in disciplino. To ti ostane in če znaš te veščine prezrcaliti na druga področja v življenju, si lahko zelo uspešen.
Športna prizorišča ste v najstniških letih za nekaj časa zamenjali z modnimi brvmi, dokler se pri 24-ih niste vpisali na Fakulteto za šport.
Ko sem bila manekenka, je bilo super. Vendar se mi je zdelo, da je čas, da se premaknem naprej. Pa tudi to, da bi malo delala in malo študirala, se mi ni zdelo najbolje, saj bi vse počela na pol. Zato sem se odločila, da se posvetim samo študiju. Danes sem diplomirana športna trenerka.
Po diplomi ste se nekaj let posvečali samo družini.
Tega, da bom osem let samo mama, nisem načrtovala. Tako je pač naneslo. Jure je, ko sta se nama rodili hčerki, še tekmoval in je bil veliko od doma.
Koliko so zdaj stari otroci?
Alina je stara enajst, Anika osem in pol, Jalen pa šest let.
In kaj se je zgodilo, da ste se po osmih letih odločili, da ne boste več samo mama?
Sesul semi je imunski sistem. Ker sem premalo spala, slabo jedla, se skoraj nič nisem gibala, sem bila ves čas bolna. Nekaj časa telo to še zdrži, sploh, če si bil prej športnik in ti je ostalo še nekaj zaloge. Po drugi strani pa ti aktivnostše boljmanjka kot tistim, ki se nikoli niso ukvarjali s športom. Ker sem vedela, kakšen je občutek, če je tvoje telo v dobri formi, sem vedela tudi, kaj mi manjka. Začela sem iskati primerno vadbo zase in ugotovila, da mi nič ne ustreza. Še najbolj v časovnem smislu. Ob treh otrocih časa ni. Vsaka vadba traja vsaj eno uro, dva do tri krat na teden in če prištejete še čas, ki ti ga vzame vožnja, potem se računica ne izide. Nazadnje sem ugotovila, da bom sama morala nekaj narediti zase.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v februarski številki revije Mama.