Zaupanje in prizadevnost otrok se po spolu razlikujeta
Otroci se rodijo z veliko pripravljenostjo za zaupanje in prizadevanje. Njihova najgloblja in najosnovnejša želja je občutek, da lahko zaupajo in se počutijo varne. Po spolu se odzivi in potrebe razlikujejo. Ko doživijo zanemarjenje ali bolečino zaradi neizpolnjenih potreb in želja, se dečki pogosteje odzovejo tako, da si manj prizadevajo, deklice pa manj zaupajo. Starši moramo deklici namenjati več ljubeče skrbi, razumevanja in spoštovanja, zato da tudi naprej zaupa. Na drugi strani pa moramo dečku dajati več zaupanja, odobravanja in upoštevanja, da ohranimo njegovo prizadevnost.
Deklica potrebuje občutek, da staršem lahko zaupa, da bodo ob njej in bodo razumeli njena čustva, želje in potrebe. Tako se odraža njena potreba po ranljivosti in odvisnosti od drugih. V svoji potrebi po podpori staršev se mora počutiti varno. Pogosto ji je zadosti, da ima dovoljenje za izražanje svojih čustev in je slišana v prošnji za pomoč. Kadar je prizadeta, mora vedeti, da so ob njej starši z veliko ljubezni. Ko dobi toliko ljubeče skrbi, kot je potrebuje, bo spet lahko zaupala in bo odkrita. Deklica, ki lahko zaupa, je srečna in zadovoljna. Zanjo je bistvena varnost, da lahko razvije svoje sposobnosti in nadarjenost. Sicer se ne ceni in se ne čuti vredna ljubezni ter odklanja podporo.
Včasih utegne deklica, ki se počuti nemočno, da bi dobila, kar potrebuje, potlačiti svojo žensko ranljivost in postane bolj fantovska. Potrebuje več prostora, zaupanja, odobravanja in upoštevanja. Svojo žensko stran zanika, ker jo tako boli, da ne dobi ljubeče skrbi, ki jo potrebuje. V njenih potrebah se pokaže moška stran. Vendar to ne pomeni, da je pri vsaki deklici, ki kaže bolj moške lastnosti, prizadeta njena ženska stran. Možno je tudi, da so videti boj fantovske zaradi dejavnega temperamenta. Čeprav se obnašajo kot dečki, so male razposajenke še vedno deklice, ki potrebujejo več ljubeče skrbi, razumevanja in spoštovanja.
Tudi dečki potrebujejo ljubečo skrb, razumevanje in zaupanje, da se počutijo varne in zaupajo, vendar je zanje pomembnejša motivacija. Dečke je treba spodbujati, sicer jim postane vseeno. Ko dečku ni več mar, postane vsega sit, težaven in utegne imeti učne težave. Ko ni motiviran, izgubi svojo usmerjenost in postane depresiven ali hiperaktiven. Deček ima večjo potrebo po spodbujanju. Da se deček potrudi, ga morajo največkrat spodbuditi njegovi uspehi ali nagrade. Čustvene nagrade (pohvala, pozornost, odobravanje, sprejemanje, …) za pozitivno vedenje mu jasno pokažejo, da je uspel. Deček si bolj prizadeva, če ga imamo za sposobnega in ga sprejmemo takega, kot je. Veliko zaupanja mu daje občutek, da je sposoben. Starševsko upoštevanje je «super gorivo« za motivacijo in večje prizadevanje. Če dobi priznanje za svoje delo, bo naredil več. Nič ga ne spodbudi bolj, kot uspeh sam.
Medtem ko se počuti deklica, ki ji ponudimo pomoč, ljubljeno in cenjeno, utegne deček v mnogih primerih vzeti ponudbo za žalitev. Ponujanje pomoči mu nakazuje, da mu ne zaupate, da zmore sam. Včasih je najbolj ljubeče, kar lahko naredite za dečka, da mu daste veliko prostora za samostojno dejavnost. Čeprav morda ne bo uspel, zaupajte, da se bo pri tem nekaj naučil. In zapomnite si, da se ob neuspehu izognete besedam: «Saj sem ti rekel/a.«
Tudi deklice potrebujejo zaupanje, odobravanje in upoštevanje, vendar jih potrebuje deček veliko več, da ostane motiviran. Včasih, ko se dečki počutijo nemočne, da bi dobili zaupanje, odobravanje in upoštevanje, ki ga potrebujejo, utegnejo potlačiti moške značilnosti in dojemljivost in postanejo bolj podobni deklicam. Potrebujejo ljubečo skrb, razumevanje in spoštovanje. Dečka tako boli nezadovoljena potreba po zaupanju, da zanika svoj moški del in v njegovih potrebah prevlada ženska stran. Zasut z ljubečo skrbjo utegne postati še zahtevnejši; namesto da bi si želel več prostora, si želi, da zanj skrbijo. To ne pomeni, da je deček z ženskimi lastnostmi vedno prizadet po moški strani. Lahko je le občutljivejše narave in kaže ženskost na več načinov.
Najpogostejše vzgojne napake
Najpogostejša napaka očetov je, da ponujajo otrokom, ko so razburjeni in morajo izražati svoje upiranje življenju, običajne, hitre rešitve namesto empatije. Moški radi rešujejo težave in so ponosni nase, da so «mojstri za vse«. Očetje ne pomislijo, da potrebujejo otroci včasih za dobro počutje bolj nekoga, ki bo razumel, zakaj so prizadeti, kot pa rešitev. Če jim vedno dajejo rešitve, bodo otroci sčasoma nehali deliti z njimi svoj notranji svet. Ko otroku enostavno ponujamo rešitve in ga jemljemo zlahka, se ne zavedamo, da se otrok zaradi tega počuti ponižanega ali podcenjenega. Ko se starši zadržimo in ne dajemo površnih in površinskih rešitev, bodo otroci dobili zaupanje in ljubečo skrb, ki ju potrebujejo.
Dobro je reševati otrokove težave, če vas otrok za to prosi. V večini primerov pa naj bi starši več poslušali in manj govorili, da bi jim otroci več zaupali in jih bolj poslušali. Ko boste opustili poskuse, da bi rešili težave svojih otrok, bodo otroci srečnejši, vaše delo pa lažje.
Mati, ki preveč skrbi za svoje otroke ali jim ponuja preveč nasvetov, jih preobloži z ljubečo skrbjo in prikrajša za zaupanje. Njeno nagnjenje, da skrbi, popravlja in daje nasvete, škoduje predvsem dečkom.
In še za konec: Če svojih otrok ne zasipate z nasveti, vas bodo zanje pogosteje prosili, ko bodo starejši in tudi raje vam bodo z leti zaupali.
Pripravila: Jožica Poličnik, spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze