S Suzano Rebolj, publicistko in moderatorko, smo se pogovarjali o spletu okoliščin, ki privedejo do parterskega odnosa, kjer sta spoštovanje in enakovrednost ogrožena zaradi negotovosti, ki vodi v nadzor.
Suzana Rebolj je moderatorka, publicistka in predvsem raziskovalka življenja. Dolgoletna sodelavka CDK (Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo) se je med drugim izobraževala na področju Glasserjeve teorije izbire, realitetne terapije in vodstvenega menedžmenta. Njena raziskovalna pot se je dotaknila še waldorfske pedagogike, psihosinteze, na Duhovni univerzi je opravila štiriletni program celostne zgradbe človeka (njegove fizične, energijske, čustvene, razumske, osebnostne in duhovne razsežnosti). S številnimi uspešno izpeljanimi projekti, usmerjenimi v dobrobit ljudi in okolja, si je leta 2009 prislužila status svobodne ustvarjalke na področju kulture.
Suzana Rebolj: »Morda se je dobro vedno znova spomniti na to, da smo si partnerja sami izbrali in običajno z ljubeznijo. Tista ljubezen je še vedno tukaj, le da smo sčasoma postali bolj pozorni tudi na vso odvečno prtljago, ki smo jo privlekli v partnerski odnos.«
Bi lahko opisali tipična ravnanja žensk, ki se do partnerja obnašajo kot do otroka?
Težko bi na to kompleksno vprašanje odgovorila enoznačno, z neke vrste receptom in to iz preprostega razloga, ker je človek preveč kompleksno in unikatno bitje. Zunanje obnašanje ima namreč svoje notranje korenine. Pogled v pretekle sodbe nam vedno znova pokaže, da če želimo resnično razumeti, zakaj se obnašamo, tako kot se obnašamo, poglejmo na človeka kot na celostno bitje. Smo namreč sinteza fizičnega, čustvenega, miselnega in duhovnega. V to zgodbo pa je potrebno vključiti še vse družinske vzorce, iz katerih smo zajeli material in ustvarili svoj vzorec delovanja. V psihi vsake ženske in v psihi vsakega moškega je tudi del mame. V psihosintezi imenujemo ta del podosebnost mame. Vsi imamo tudi podosebnost očeta. Pri nekaterih ženskah je notranja mama močneje izražena in pri drugih šibkeje. Enako velja za moža. Odvisno od vzorca, ki smo se ga priučili v svoji primarni družini, in odvisno od nas samih, koliko od tega vzorca smo uspele prepoznati in ozavestiti pri sebi. In ker je vsak človek unikum, je različnih vrst obnašanja izredno veliko. Tisto, kar pa je skupno obnašanju, ki ga navajate, je to, da s svojim vedenjem poskušamo, najpogosteje nezavedno, vzpostaviti nadzor nad drugo osebo. Zakaj to počnemo? Odgovor poiščimo v opazovanju vzorca odnosa med svojo mamo in očetom. Nadzor drugi osebi sporoča, da ne zaupam ne njej in ne njenim odločitvam.
Ker ji ne zaupam, pomeni, da partnerja ne spoštujem kot odraslo, meni enakovredno in odgovorno osebo. Brez spoštovanja pa partnerski odnos lahko preživi le z zelo stisnjenimi zobmi in z veliko potlačenimi in prikritimi sporočili. Naš partner ta sporočila čuti. Pogosto jih ne izrečemo na glas, morda se jih niti sami ne zavedamo. Na nezavedni ravni smo vsi notranje povezani in izredno občutljivi za izrečena in v enaki meri na neizrečena sporočila. Vsak je že imel kdaj izkušnjo, ko se je nekdo pogovarjal z nami izredno vljudno, mi pa smo ob tem občutili vse kaj drugega kot naklonjenost te osebe do nas. Kvaliteta odnosa je vedno zgolj posledica vse te verbalne in neverbalne komunikacije med nami.
Kakšni so razlogi oziroma možni scenariji, ki vodijo v zvezo, kjer partnerka svojega moža ali fanta obravnava, kot da sam ne more skrbeti zase? Kaj pa posledice? Vpliv na spolno življenje?
Mislim, da sem v osnovi že odgovorila na to vprašanje. Pod drobnogled je potrebno vzeti vzorce obnašanja v obeh družinah. Med našo mamo in očetom in med partnerjevo mamo in njegovim očetom. Ne pravijo zaman, da si ženska poišče partnerja, ki ima veliko skupnega z njenim očetom, in fant takšno dekle, ki ima premnoge vzorce njegove mame. Znani vzorci nam dajejo občutek varnosti, pa četudi so neustrezni. To je lahko dobro izhodišče, da se prenehamo obmetavati z očitki, kdo je za kaj kriv ali ne. Poskusimo skupaj poiskati vzroke in na ta način bo naša zveza postala bolj odkrita in močnejša. Pa še veliko bolje bomo razumeli sebe in drugega.
Po navadi ženska vodi gospodinjstvo, tako da je določena meja opozarjanja običajna, pootročeni vzdevki prav tako. Kje je meja?
Do zdravih meja pridemo le z odkrito in nenasilno komunikacijo med partnerjema. Kadar povabimo nestrpnost ali pootročenost v dialog, poglejmo, kaj tak način komunikacije govori o meni. Ne o partnerju. Kako se je obnašala moja mama in ali jo je tak vzorec obnašanja osrečeval ali praznil? Si jaz želim spremembe? Potem spremenimo vzorec in pričnimo s pogovorom. Stari vzorci delitve opravil pogosto niso več primerni za naš današnji način življenja. Misel, da je navada železna srajca, govori o vztrajnosti navade in sporoča, da je potrebna vztrajnost tudi tedaj, ko želim pripeljati v življenje novo in drugačno vedenje. In tudi to bo sčasoma postalo navada, ki jo bodo naši otroci želeli spremeniti.
Kako bi pojasnili naslednji položaj: žena trdi, da možu ukazuje, ker sam od sebe ne stori nič. Mož pravi, da niti ne poskuša, ker tako ali tako ni zadovoljna z ničemer.
Tudi v tem primeru poiščimo razumevanje v starih družinskih vzorcih in navadah. Pogovarjajmo se o njih.
Obtoževanje ni nikoli pripeljalo do rešitve problema. Odnos je zgolj zaostrilo. Morda se je dobro vedno znova spomniti na to, da smo si partnerja sami izbrali in običajno z ljubeznijo. Tista ljubezen je še vedno tukaj, le da smo sčasoma postali pozornejši tudi na vso odvečno prtljago, ki smo jo privlekli v partnerski odnos. Prtljago, ki smo jo neselektivno prevzeli od svojih staršev. Oba partnerja, da ne bo pomote.
Je možno, da partner, ki stvari pretirano nadzoruje, nezavedno ustvarja okolje, kjer bi bil nekdo odvisen od njega? Kaj je razlog za to?
Razlog v ozadju je lahko potreba po nadzoru in s tem nek večji občutek varnosti, ki je seveda lažen občutek varnosti. Nadzor nas nikoli ne bo pripeljal v varne vode odnosa. Samo spoštljiv odnos do partnerja in odkrit pogovor sta zdrava temelja za vsak odnos.
Drugačna zgodba: partner nima priučenih delovnih navad in je iz primarne družine navajen, da drugi skrbijo zanj. Kako lahko njegova partnerka vzpostavi enakovreden odnos s čim manj konflikti?
Čimprej začnimo s pogovori in ozaveščanjem nezdravih navad in vzorcev. Skupaj zapišimo in narišimo sliko partnerskega odnosa, za katerega si bova oba prizadevala. In pričnimo skupaj graditi tak odnos. Vsak dan, ne le enkrat na teden ali ko bo že kriza trkala na vrata doma. Po možnosti še preden se odločimo za razširitev družine.
V preteklih desetletjih je manj žensk hodilo v službo, zato je bilo kuhanje, pranje in podobno v njihovi domeni. Danes pa spolne vloge niso več tako jasno definirane. Vidite kakšno povezavo med tem in temo pogovora?
Ženska je nekoč bila skrbnica doma, domačega ognjišča, nabiralka plodov…, možje so bili lovci, bojevniki, skrbeli so za finančno in materialno preživetje družine. Te ostre ločnice danes ni več. Vsak spol je prevzel en del delovnega področja drugega spola. V tem ni nič slabega. Problem se pojavi, če se o spremembah ne pogovarjamo in vse ostane nekako nedorečeno in v tej miselni megli je veliko čeri v obliki nesmiselnih navad in razvad. Če želim voziti avto, moram opraviti vozniški izpit in absurdno pri tem je, da nas življenje sooča z mnogo kompleksnejšimi nalogami, kot so na primer partnerski odnosi, starševstvo z vzgojnimi procesi …, pa za vse našteto zadošča le nek nabor starih družinskih vzorcev in nekaj privzetih misli iz literature, ki si jo sami poiščemo. Če si jo.
Verjetno pri čustveno zrelih parih ne more priti do situacije, kjer bi eden dobil dominantno vlogo? Kakšne socialne in čustvene kompetence bi naj imela partnerja, da do takšnega odnosa ne bi prišlo?
Pod čustveno zrel ali čustveno pismen človek sama razumem nekoga, ki pozna svoja čustvena stanja, razume njihov izvor v svoji primarni družini, sliši, kaj mu posamezno čustvo sporoča, zna prebrati to sporočilo in na ustrezen način odreagira. Aristotel je dejal, da se ni problem razjeziti, velika umetnost pa se je razjeziti na pravo osebo, ob pravem času, s pravim namenom in na primeren način. No, in koliko takšnih ljudi poznamo v svojem okolju? Danes bi težko govorila o čustveni zrelosti kot družbeni zrelosti. Prej bi rekla, da smo šele na začetku te poti. Problemi pri posamezniku in v družbi nam potrjujejo to spoznanje.
Redko posejani posamezniki, ki so veliko svojega prostega časa vložili v raziskovanje tega obširnega področja, se seveda v odnosu odzivajo bolj čustveno odgovorno. Ne poznam pa nikogar, ki bi to področje absolutno obvladoval. Pogovor, poznavanje družinskih vzorcev, sposobnost umiritve sebe ali neka vrsta meditacije so lahko zelo dobra osnova za postavljanje novih temeljev za naš odnos.
Kaj bi svetovali ženski, ki ima občutek, da mora partnerja nadzirati, usmerjati, mu ukazovati? In kaj moškemu, ki se svoje žene boji in se ji čuti podrejenega?
Mislim, da se odgovor na zadnji vprašanji skriva v vseh predhodnih odgovorih. Gledano širše pa je bistvo v tem, da je zadnji čas, da pričnemo zavestno in vztrajno spoznavati sebe in svoje navade. Še vedno se preveč energije vlaga v poskuse manipulacije in spreminjanja partnerja. Bodimo iskreni in se pogumno poglejmo najprej v svoje lastno zrcalo. In veliko uspeha želim nam vsem.
Lucija Žižek