Dogodivščin med brati in sestrami je nešteto. Vsak, ki se ni rodil kot edinec, ima zagotovo povedati marsikatero štorijo, ki danes izvabi nasmešek na ustnice, takrat, ko se je pripetila, pa je priklicala mrk pogled na očetov obraz in prisilila mamino roko, da je segla po kuhalnici.
Ste kdaj prepričevali mlajšega bratca, da lahko poleti z balkona, če močno maha z rokami?
Ste kdaj nalašč skrili sestrici najljubšo igračko?
Ste kdaj ušpičili neumnost in potem brez slabe vesti zanjo okrivili mlajšega bratca ali sestrico?
Rivalstvo med brati in sestrami je bolj ali manj prisotno v vsaki družini, ki ima več kot enega otroka. Samo različno močno se izraža.
Starši se naučijo živeti z neprestanimi pripombami »Zakaj je vedno on prvi?«, »Ni pošteno, on je dobil večje darilo.«, »Zakaj njej vedno rečeš, kako je ljubka, meni pa nikoli?« …
Na začetku …
… je bil en sam otrok, ki je bil v središču pozornosti vse družine. Okoli njega se je vrtelo celo vesolje. Nekaj časa so on in njegovi starši živeli lepo, mirno življenje, dokler se ni pojavilo TISTO.
Strokovnjaki pravijo, da rivalstvo med brati in sestrami izhaja iz globoko zakoreninjene želje vsakega otroka, da bi starši imeli radi samo njega.
Majhni otroci se imajo za središče vesolja in najbolj varne se počutijo, če imajo na razpolago celo mamico, celega očeta, vse igračke, vso hrano, ves prostor … Zato ne preseneča, da nastopijo težave, ko kdo drug preusmeri starševsko pozornost nase.
Rivalstvo je normalen sestavni del družinskega življenja. Tekmovanje za starševsko pozornost med brati in sestrami ni nujno slabo, če ga pravilno usmerimo in če se naučimo, kako reševati težave in uravnoteženo usklajevati potrebe in želje vseh.
Od staršev je odvisno, na kakšni stopnji bo obstalo to rivalstvo in kako se bo razvijalo. Način, kako starši rešujejo odnose med otroki, določa, ali se bodo strasti umirjale ali pa se bo ogenj ljubosumja razplamtel.
Slaba plat medalje
Spori med brati in sestrami so skoraj neizogibni. Žal mnogi starši pozabljajo, da je vsak otrok nekaj posebnega, čeprav so se rodili iz enake genetske zasnove, če lahko tako rečemo.
Noben otrok ne podeduje enakega genetskega zapisa, poleg tega pa iz okolice pridobivajo različne izkušnje, zato se vsak oblikuje individualno.
Če je oče navdušen smučar in starejši sin tudi, mlajši pa ne, se lahko kaj hitro zaplete v pripombe »Zakaj ne moreš biti tak kot tvoj brat?«.
Taka groba opazka ima lahko hude posledice. Poveča se ljubosumje, otrok je ožigosan kot nesposoben in to v svoji glavici razume kot sveto resnico. Seveda, saj jo je izrekel človek, ki v njegovih očeh velja za nezmotljivega in tistega, ki vse ve.
Negativne primerjave samo poslabšajo napetost, ki že obstaja.
Če sprejmemo dejstvo, da je vsak otrok nekaj posebnega, da je vsak malce drugačen, smo naredili morda najpomembnejši korak k zmanjševanju medsebojnih nasprotij in izgradnji toplih medsebojnih odnosov v družini.
Raziskave, ki so potekale v različnih državah, so vse dale isti rezultat. Kadar v družini starši bolj vzpodbujajo enega otroka, drugi otrok, ki bi mu lahko rekli tudi »žrtev«, postane bolj nasilen; vsak spor z bolj priljubljenim otrokom mu ostaja v spominu še dolgo potem, ko je že mimo – zamere ostajajo nerazrešene.
Rivalstvo med brati in sestrami postane destruktivno, ko eden od otrok verjame, da starši do njega niso pošteni.
Vzpodbujajmo dobre odnose
V katero smer se bo razvijalo to rivalstvo, je odvisno tudi od tega, kako starši komunicirajo z otroki.
Če med starši in otroki ne steče pogovor, če je med njimi le tišina, ostajajo težave in spori nerazrešeni. Zato je izjemno pomembno, da se v družini pogovarjamo, saj le tako starši izvejo, kako si otroci razlagajo starševski odnos do njih.
Starši namreč najtežje vidimo sebe in ocenimo svoje ravnanje. Zato je odziv otrok neprecenljiv. Seveda to ne pomeni, da vsak povešen nosek pomeni, da smo ga kaj polomili. Kot smo že rekli, se otrokom zdi krivično marsikaj, če niso ravno oni povsod v središču pozornosti. A pripombe, ki jih slišimo iz otroških ust, nam lahko pomagajo, da usmerimo pozornost na svoje ravnanje, pretehtamo, ali smo ukrepali prav ali ne, in se temu primerno obnašamo naprej.
Kadar se pojavijo spori med brati in sestrami, morajo biti starši pozitiven zgled. Vsak dan starševsko potrpežljivost preizkušajo otroški izbruhi rivalstva. Ne moremo vam dati čarobne formule, s katero bi razrešili vsa nasprotja med otrokoma, ki stalno tekmujeta – kdo bo prej pojedel zajtrk, kdo se bo prvi kopal, kdo hitreje teče, kdo ima manj mlečnih zob …
A tak odnos med otroki lahko izkoristimo kot učno gradivo. Pokažemo jim, da njihovi spori nikomur ne koristijo in da najpogosteje oba potegneta kratko