shutterstock_108978914

 

Ko se nekega dne eden izmed partnerjev zave, da z osebo poleg sebe ne more in ne želi več živeti, se podrejo možnosti za zdravo in srečno družinsko okolje, v katerem bo otrok imel najboljše možnosti odrasti v sposobnega in stabilnega posameznika. Starša imata v tem primeru možnost odločitve: ali bosta v postopku ločitve zastopala interese njunih otrok ali zgolj lastne interese.

Želja po ločitvi je za enega od partnerjev vedno pretresljiva. Zaradi žalosti, trpljenja ali velike krivice, ki se mu je zgodila, želi osebi, ki mu je uničila življenje, vrniti uslugo. Navzkrižni boj je bolj ali manj grd, včasih pa tudi izven vseh meja zdrave pameti. Medtem ko zakonca bijeta bitko za svoj prav, pravico in resnico, so največji osmoljenci njuni otroci. Njim se je prav zares sesul svet, ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi, kam spadajo, občutijo žalost, strah, negotovost, jezo. Dlje, kot traja bitka, večje so čustvene posledice za otroka.

Zdi se, da je ločitev v zadnjih letih vse več. Statistični urad RS navaja drugače. Številke naj se v zadnjih dvajsetih letih ne bi drastično spreminjale. Torej ločitve so bile, so in še bodo. Vsekakor ne gre za prijetno življenjsko izkušnjo, a je vseeno del življenja nekaterih posameznikov. Včasih je ločitev preprosto protikrizni ukrep, izhod iz sile. V teh primerih je razveza zakonske zveze družbeno tudi bolj sprejemljiva. Klasični razlogi, kot so fizično ali psihično nasilje, alkoholizem, nezvestoba ali zanemarjanje, se nam zdijo veliko bolj smiselni za prekinitev zveze kot preprost razlog »Nisem srečen.« ali »Nesrečna sem, živim v črni luknji, hočem ven.«. Seveda ni prav poroke dojemati kot nekaj samoumevnega v smislu »Poročiva se, če ne bo šlo, se bova ločila.«. Moralna tendenca zakona se je razblinila in splošno prepričanje je, da iz zakona, v katerem škriplje, izstopimo. Če takšna odločitev zadeva zgolj zakonca, večjih težav ni, čeprav je edino prav, da pred izstopom iz zakona uporabimo vsa sredstva, da zakon ohranimo, poiščemo vse možnosti, da s partnerjem najdemo skupni jezik. Slednje je nadvse pomembno, če so v zakonu rojeni tudi otroci.

Kaj pa otrok?

Razpad družine je za otroka nekaj najhujšega, kar se mu lahko zgodi. Mama in oče sta njegov svet, pristan, dom, zatočišče, njegova varnost, njegova družina. Ne glede na situacijo, dejanja, čas in izrečene besede si bo otrok vedno želel, da bi mama in oče živela pod isto streho. Vendar niste zločinec ali zločinka, če se odločite, da ne želite več živeti s svojim partnerjem. Znan slovenski psihoterapevt Bogdan Polajner v sklopu svojih predavanj Šole za starše zelo nazorno pove, da se optimalno okolje za otrokov zdrav razvoj razblini v trenutku, ko se eden od staršev zave, da noče več živeti s svojim partnerjem. Narobe je ostajati v zakonu samo zaradi otroka, saj zanj ni zdravo, da ima ob sebi nesrečna starša, ki se ves čas prepirata ali pa sploh ne komunicirata. Ločitev je pogosto v družini prisotna že v času skupnega življenja, odraža pa se v pomanjkanju komunikacije, bližine, pozornosti, prisotnosti in pomoči. Vendar pa bo fizična odtujenost enega izmed staršev pri otroku za vedno povzročila veliko spremembo. Iskal bo odgovore na tisoče vprašanj in z nobenim ne bo zadovoljen. Njegova ena in edina želja bo, da starša ostaneta skupaj.

Posledice ločitve za otroka

Psihologi trdijo, da kar več kot 50 odstotkov otrok del svojega časa in pozornosti, sicer potrebnega za osebno rast in razvoj, namenja žalovanju za svojo družino. Ugotavljajo, da ima ločitev staršev negativne, trajne, škodljive in zelo resne posledice za kar 30 odstotkov prizadetih otrok. Poledice razhoda družine psihologi pri otrocih delijo na zunanje in notranje. Zunanji pridejo do izraza predvsem v spremembi vedenja, asocialnih dejavnostih, uničevanju lastnine, verbalnem in fizičnem nasilju, nespoštovanju in zavračanju avtoritet. Ti otroci običajno ne sprejemajo pravil, med poukom motijo, ne delajo domačih nalog, pogosto lažejo, manipulirajo, se ne razumejo z vrstniki in nasploh niso kooperativni.

Notranji vplivi na otroka pa se kažejo v njegovi odmaknjenosti, potrtosti, depresijah in stresu. To je seveda težje zaznati, ker se ne vidi navzven. Otrok jih pogosto uspešno zakriva, čeprav so običajno krivci za njegove frustracije in psihične težave v kasnejšem življenju.

Psihologi ugotavljajo, da se mlajši otroci razvezanih staršev pogosteje soočajo z vedenjskimi in s čustvenimi težavami kot starejši. Trdijo tudi, da se tisti otroci, ki so se v zgodnjih fazah otroštva izognili čustvenim težavam, največkrat soočajo z njimi v obdobju pubertete. Zelo verjetno pa je, da bodo tudi tiste dečke, ki svoje vedenjske konflikte izražajo že zgodaj v otroštvu, težave spremljale tudi skozi vso adolescenco. Pri otrocih razvezanih družin obstaja dvakrat večja verjetnost, da jih bodo izključili iz srednje šole kot pri otrocih iz »nepoškodovanih« družin.

Kako pomagati otroku?

Nikakor ni nujno, da se vsak otrok znajde v zgornji statistiki. Vsi strokovnjaki, terapevti in pedagogi menijo, da če sta starša sposobna speljati razvezo brez pranja umazanega perila, borb za premoženje ali otroke, lahko otrok živi srečno in zdravo otroštvo, brez posebnih travm, ki ga spremljajo v odraslo dobo.

Vsaka razhajajoča družina ima svojo zgodbo, ki pa niso pomembne. Vsak otrok ob ločitvi staršev trpi, pa če to pokaže ali ne. Ključno je, da se oba starša potrudita in nastalo (čustveno) škodo močno omejita. Seveda je to za prizadetega partnerja pogosto izredno težko. Pogledati čez lastno bolečino in videti zgolj dobro za otroka, pozabiti na maščevanje pravice in resnice ter preprosto rešiti situacijo s čustveno zrelostjo zmorejo le tisti z velikim srcem.

• Pomembno je, da so starši iskreni do otrok. Ne smejo jih zavajati in se obnašati, kot da se ni nič zgodilo. Otroci čutijo, da jim starši želijo nekaj prikriti, zato jim morajo ponuditi razumljive, jasne in odkrite odgovore.

• Otroci morajo vedeti, da niso oni krivi za ločitev, kar jim moramo vedno znova zagotavljati. Večina otrok verjame, da so oni krivi za ločitev, zato se lahko zgodi, da skušajo popraviti zgrešeno z ljubeznivostjo, pridnostjo ali delavnostjo. V sebi upajo, da se bosta starša pobotala.

• Ne recite, da se z očkom nimata več rada. V njihovih glavah se bo takoj porajal strah, kdaj boste tudi njih nehali imeti radi. Ne dojemajo, da je ljubezen med partnerjema drugačna od ljubezni, ki jo starši čutijo do otrok. Starša dojemajo kot osebi, ki sta eno, ne pa kot samostojni osebi s svojimi potrebami in željami. Doživljajo občutek zapuščenosti, še posebno majhni otroci. Strah, da jih bo zapustil še drugi starš, je tako močan, da postanejo prestrašeni in odvisni. Želijo si prisotnega starša noč in dan, želijo si čutiti varnost in zaščito. Otroku pojasnite, da se imata s partnerjem še vedno rada, a le živeti ne želita več pod isto streho.

• Ne uvajajte nepotrebnih sprememb v otrokovo življenje (npr. zamenjavo vzgojiteljice, skupine itd.), vsaj dokler ne predela prvega šoka in se čustveno stabilizira.

• Otroku dovolite, da izrazi vsa čustva (dobra in slaba), ki jih goji do ločitve. Če je jezen, žalosten, potrt ali zmeden, naj vam to pove. Majhni otroci tega še ne znajo povedati, znajo pa to dobro pokazati s svojim vedenjem.

• Nikoli ne smete postavljati otroka v sredino in ga siliti, da se odloči za enega od staršev. To je zanj nemogoča odločitev in hudo travmatična izkušnja.

• Ne govorite slabo o bivšem partnerju, če je vaš otrok blizu. Ne postavljajte ga v položaj kurirja ali zaslišanca. Otrok ima rad oba starša in če mu bo eden izmed njiju začel jemati to možnost, se bo začel otrok od starša umikati in bo postal nezaupljiv. Otroka poslušajte, ko vam govori, in ga ne prekinjajte. Berite mu knjigo o ločitvi, saj je to ena izmed možnosti, da se o njej pogovarjate. Tako boste lahko izvedeli, kaj otrok misli o ločitvi, sam pa se bo naučil oblikovati zanj sicer težka vprašanja.

• Otroci so otroci in ne sprejemajo odraslih odločitev, nimajo dolžnosti in obveznosti odraslih. Niso poklicani postati zaupniki, družabniki ali celo “terapevti” svojih staršev, naj ne poslušajo o finančnih, čustvenih težavah ali o težavah v odnosu svojih staršev.

 Skrbništvo

Ločitev od partnerja ne pomeni ločitve od otrok. Oba sta starša in to je služba s polno odgovornostjo za vse življenje. Otrok kljub ločitvi potrebuje oba, zato je najbolje (razen v primeru zlorab, alkoholizma ipd.), da si dneve razdelita na pol. Skupno skrbništvo se sliši pošten dogovor, vendar praksa kaže drugače. Šolski psihologi povedo, da imajo največ učnih težav otroci ločenih staršev, ki bivajo nekaj dni ali en teden pri enem staršu in nato obratno. Pogosto so brez domače naloge, izgovarjajo se, da so zvezke pozabili pri drugem staršu, itd. Za otroka je izredno pomembno, da ima en dom, kjer se počuti varnega in kjer veljajo pomembna pravila. Hkrati pa mora redno videvati oba starša. Dober dogovor bi torej bil, da otrok skozi delovni teden biva pri enem od staršev (najpogosteje pri mami), vsak drugi konec tedna pa pri drugem, s tem da vsako drugo popoldne izmenično preživi z mamo in očetom. Če je le mogoče, stisnite zobe in za dobro otrok še vedno skupaj praznujte rojstne dneve, skupaj se udeležujta šolskih nastopov in skupaj izbirajta darila za otroka. Tudi če je bila v zakonu slaba komunikacija, jo v najboljši skrbi za vajinega otroka skušajta vzpostaviti po ločitvi. Oba starša sta dolžna biti na tekočem z vsem, kar se dogaja v otrokovem življenju.

Živeti dalje

Ne glede na to, ali ste se odločili za ločitev vi ali pa je to odločitev sprejel vaš partner, življenje teče dalje. Kljub posledicam. Vi imate moč, da nastalo situacijo rešite kar najbolje, pri čemer dobrobit svojega otroka postavite na prvo mesto. Najpomembnejše je, da ima otrok ob sebi čustveno stabilnega, veselega in srečnega starša. Seveda to ni mogoče v vsakem trenutku, vendar naj bo to vaš cilj. Ne dovolite si ostati žrtev, se predajati občutkom zapuščenosti, nezaželenosti oziroma ne dovolite, da vas razjeda slaba vest. Dovolite si biti srečni in ne pozabite, da sreča biva v vas samih. In srečen bo tudi vaš otrok.