Spletanje vezi z otrokom poteka že pred rojstvom

Nekatere mamice imajo že od takrat, ko uzrejo plus na nosečniškem testu, močne občutke do otroka. Pri drugih, zlasti, če je bila nosečnost nenačrtovana ali nosečnico pestijo tegobe, kot so slabosti, utrujenost in stres, do takšnih občutkov pride postopoma. Morda takrat, ko svojo malo kepico prvič vidijo na ultrazvoku, ko opazujejo, kako raste njihov trebuh ali ko začutijo prve brce. Nekatere pa otroka zares začutijo šele po rojstvu. Vse to je v redu, vsaka se z otrokom povezuje v svojem ritmu.

Povezovanje nosečnice z nerojenim otrokom

Povezovanje z otrokom v nosečnici krepi odgovornost do nerojenega otroka, ki se kaže v tem, da dobro skrbi zase in s tem tudi za otroka. Še močnejšo vez z otrokom pa zgradimo prek našega časa, posvečenega samo otroku oziroma dejanj, ki so zavestno namenjena povezovanju s še nerojenim otrokom:

1. Glasba in petje
Sluh se pri nerojenem otroku razvija postopoma. Nekje od 23. tedna dalje otrok sliši utripanje vašega srca in ostale zvoke vašega telesa, prisluhne pa tudi zvokom, ki prihajajo od zunaj.  Izberite pesmico in jo pogosto pojte otroku. Pesmico bo kasneje kot novorojenček prepoznal in se ob njej pomiril. Po rojstvu ima otrok najraje najbolj poznan – mamin glas. Glasba je ključ, ki odpira vrata v mirno in harmonično okolje, v katerem bo otrok v maternici rastel. Strokovnjaki pravijo, da imajo dojenčki najraje klasično glasbo, kot sta Mozart in Vivaldi, mirne otroške uspavanke in meditativno glasbo. Težje prenašajo močno glasbo z udarnimi toni, zato si kakšen tak ritem v nosečnosti privoščite le za kakšno posebno priložnost.

2. Otroci se odzivajo na mamina čustvena stanja
Če je mamica prestrašena ali vznemirjena, lahko srčni utrip dojenčka postane dvakrat toliko hiter. Če je mamica umirjena, bo miren tudi dojenček. Mirno okolje otroku prenaša sporočilo, da je zaželen in ljubljen. Vemo, da se ne moremo zaviti v neprepustno folijo, ki bi nas v nosečnosti obvarovala stresa in da smo pogosto zaskrbljene zaradi marsičesa (od tega, ali je vse v redu z otrokom, kako bo s službo, morda zaradi finančnih težav ali družinske situacije). Kljub vsemu poskušajte biti čim bolj umirjene. Pomagajte si z dihalnimi tehnikami (pomaga že nekaj globokih vdihov in izdihov) ali meditacijo (usedite se za nekaj minut in poskušajte spustiti misli), vaša velika pomočnica pa je tudi narava (sprehod lahko razelektri napetosti).

3. Pogovarjajte se z nerojenim otrokom
Zjutraj ga pozdravite, zvečer mu zaželite lahko noč, podnevi pa lahko spregovorite z njim na kakšnem sprehodu. 30-minutni sprehod je vadba in čas samo za vaju, brez motenj zunanjega sveta.

4. Začutite otroka
Položite roke na trebuh in ga nežno masirajte. Poseben obred povezovanja z otrokom je lahko tudi vsakodnevno vtiranje kreme ali olja za bolj elastično kožo. Sredi drugega trimesečja boste začutili otrokovo prvo brco. Morda je niti ne boste prepoznali, ker bo to subtilno gibanje, ki ga boste lahko zamenjali s čim drugim ali ga med napornim dnevom celo zgrešili. Zato si privoščite npr. toplo kopel (ki ne sme biti prevroča), v času katere boste lahko bolj v stiku s sabo in otrokom.

5. Nosečniško jogo
…lahko začnete obiskovati v drugem trimesečju. Naučili se boste sprostitve, dihalnih tehnik. Morda bo tista ura edini čas v tednu, ko boste bolj v stiku z otrokom.

6. UZ-slika
ko dojenčka tudi dejansko vidimo, se bolj zavedamo njegove prisotnosti.

7. Izdelajte kakšno stvar za dojenčka
Če ste mojstrice ročnih spretnosti, lahko sešijete, spletete ali nakvačkate odejico, lahko izdelate otroški mobile za nad posteljico, spletete copatke ali izdelate preprosto ninico. Tudi če teh spretnosti še nimate, je na spletu veliko nazornih navodil, ki vas bodo po korakih pripeljala do popolnega izdelka.

8. Nosečniški spomini
Lahko se odločite narediti odtis nosečniškega trebuha in ga umetniško okrasite z živo pisanimi barvami, proti koncu nosečnosti je morda čas tudi za profesionalno fotografiranje. Vsak teden lahko fotografirate trebuh in opazujete spremembe. Lahko pišete dnevnik nosečnosti ali pismo otroku. Z nerojenim bitjem pa vas bo povezovalo tudi branje knjige o razvoju otroka po tednih.

9. Dobro počutje matere vpliva na povezovanje z otrokom
Strokovnjaki menijo, da obstaja povezava med dobrim zdravjem matere in povezovanjem z otrokom. Pomembno vlogo igrajo prenatalna zdravstvena oskrba, zdrava prehrana in telesna aktivnost. Pomaga tudi dober odnos z bodočim očetom otroka, zaupanje, bližina in povezanost v družinskem krogu, napredovanje nosečnosti in čutenje gibanja otroka.

Kdaj je povezovanje z otrokom težje?

Pri mamicah, ki so se v preteklosti že soočile z izgubo otroka, imajo izkušnje s spontanimi splavi ali visoko tvegano nosečnost, je pogosto težko pozitivno gledati na nosečnost, zato podzavestno odlagajo povezovanje z otrokom, z namenom, da se zaščitijo pred težkimi čustvi. Nekatere se na otroka ne morejo navezati zaradi skrbi, da ne bodo kos materinstvu, da bodo ponavljale napake svojih staršev ali svoje stare napake. Tudi ženske z motnjami razpoloženja, kot sta depresija ali anksioznost, se težje povežejo z otrokom.

Povezovanje z otrokom po rojstvu

Povezovanje je človeški instinkt, ki otroku daje občutek varnosti in zaupanja. Gre za izmenjevanje nebesednih čustvenih sporočil. Mamica bere otrokova sporočila, otrok pa njena. Posledično pride do medsebojnega razumevanja in občutka varnosti pri otroku. Že v prvih dneh po rojstvu otrok razbere ton glasu in mamina čustva ter pošilja sporočila, najprej z jokom, kasneje pa tudi s smehom in kazanjem. Ta prva vez je temelj, na katerem bo otrok gradil zaupljive odnose z drugimi osebami. Otrok se zdaj uči, kakšen je ljubeč in sočuten odnos z drugo osebo. Ko otrok razvije varno povezanost, se uči sočutja, razumevanja in odzivnosti do drugega. To je odlična popotnica za prihodnost, saj bo čustveno stabilen vstopal v intimna razmerja, krepi si samozavest, zavedanja sebe in pozitivno samopodobo. Tudi v primeru izgub se bo lažje pobral iz razočaranja. Povezovanje pa je čudovita izkušnja tudi za mamico, saj spodbuja izločanje endorfinov, ki motivirajo in dajejo energijo ter navdajajo z občutkom sreče.

Naučite se poslušati otroka, saj še nima razvitega živčnega sistema, zato mu ne ugajajo nujno enake stvari kot vam. To, da otroku prisluhnete, je temelj razumevajoče bližine.
Raziskave kažejo, da 20 % staršev ne čuti čustvene povezave z novorojenčkom. Potrebujejo tedne in mesece, da se povežejo z novorojenčkom. Zlasti pri mamicah, ki rodijo s carskim rezom in otroka takoj po rojstvu ne vidijo, lahko traja dlje. Tudi pri mamicah nedonošenih otrok na intenzivnih oddelkih lahko prihaja do poznejšega povezovanja. Ovira pa so tudi depresija, utrujenost, bolečine po porodu, otroštvo staršev, predhodna izkušnja izgube otroka, stres ali težave na finančnem in partnerskem področju.

Maja, 32 let: Moje povezovanje z otrokom je potekalo v treh stopnjah. Najprej mi je ginekolog omenil, da nosim dečka. Deček je dobil že svoje ime, pogovarjala sva se, tudi klicala sem ga že z imenom. Nakar se je po morfologiji vse postavilo na glavo. Povedali so mi, da je moj otrok v resnici deklica. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem lahko zamenjala sliko. Počasi pa sem si le naslikala svojo deklico in se povezala z njo. Spet močne slike, pogosti pogovori, poslušanje srca … Rodila sem s carskim rezom. Deklico so mi zvečer le prinesli pokazat, šele po enem dnevu, ko so me premaknili z intenzivnega oddelka, so jo prinesli k meni. Bila sem izžeta od vseh naporov, gledala sem to malo bitjece in prav nič se mi ni zdelo, da je to dojenček, ki je bil 9 mesecev v mojem trebuhu. Bila mi je neznana. Kje so tisti občutki, ko se takoj zaljubiš v svojega otroka, ko veš, da je tvoj? Potrebovala sem nekaj časa, da sem telesno prišla k sebi in šele po nekaj tednih sem se resnično začela povezovati z njo. In danes je med nama res močna vez.

Kako gradimo povezovalni odnos?

1. Čas, ki ga podarimo samo otroku: ponudite mu preproste igrače, knjige ali ga le ogovarjajte s smešnim glasom. Pazite, ker so dojenčki na začetku hitro utrujeni, zato lahko pri mamicah, ki želijo biti zelo »pridne«, pride do pretirane stimulacije otroka.

2. Petje in ples ugajata otroku, v dobro razpoloženje pa zazibata tudi mamico.

3. Oponašanje otroka. Ko se ukvarjate z otrokom, stimulirate njegove čute. Oponašajte njegovo komunikacijo in mimiko.

4. Ste lahko kot otrok? Se še znate iz srca smejati in igrati, kot da vas nihče ne gleda? Lahko uživate v spuščanju mehurčkov ali sestavljanju stolpov iz kock, ki jih dojenček podira.

5. Mamin dotik potolaži. Prvi čut, ki se razvije, je prav dotik. Telesni stik izboljšuje zdravje, omogoči, da se otrok počuti varnega v tem svetu, daje zaupanje v svet. Kmalu se boste naučili, koliko in kako močen dotik potrebuje otrok. Bolj nežen kot je dotik, bolj je tolažilen. Z dotikom se otrok uči o življenju.

6. Očesni stik: gledanje in dotikanje obraza ter zrenje v mamine oči je za otroka kot hrana, s katero nahrani svojo notranjost.

7. Masaža odpravlja stres. Lahko se udeležite tečaja masaže dojenčka, na katerem vas bodo naučili globljega povezovanja z otrokom, lahko pa otroka masirate glede na lastno intuicijo.

8. Kengurujčkanje je način telesnega stika z otrokom, ki se uporablja zlasti pri nedonošenčkih, vendar pa umiri tudi normalno donošene dojenčke.

Povezovalno starševstvo

Dr. William Sears je znani pediater, ki je s svojo zdravniško prakso začel z obilo znanja o otroških zdravstvenih posebnostih, po 10 letih opazovanja svojih malih bolnikov in njihovih staršev pa je svojo prakso še nadgradil, saj je ugotovil, da lahko z ljubečim stikom in povezovanjem, ki temelji na prebiranju in odzivanju na otrokove potrebe, vzgojimo samozavestnega otroka s trdno osnovo, da postane sočutna in čustveno zrela oseba. Na podlagi svojih izkušenj je iznašel koncept t. i. povezovalnega starševstva. Predlaga sedmerico t. i. povezovalnih sredstev:

1. Otrok prvih nekaj tednov potrebuje čim več dotika (koža na kožo) in očesnega stika.

2. Dojenje naj bo pogosto in naj traja čim dlje časa. Hranjenje otroka izkoristite za prebiranje otrokovih obraznih izrazov in zaznavanje njegovega telesnega jezika. Za otroka ste izvir hrane, nege in tolažbe, ki mu lahko zaupa.

3. Nošenje otroka v slingu: telesni in očesni stik s staršem otroku pomagata, da se lažje uglasi z okoljem in ljudmi okoli njega.

4. Postavite otrokovo posteljico blizu vaše. Tako boste ponoči lažje poskrbeli za njegove potrebe.

5. Jok je komunikacija in nikoli manipulacija, zato nanj vedno odgovorite.

6. Ne poslušajte zastarelih nasvetov o navajanju otroka na spanje s prejokavanjem. Če boste pustili nemočnega otroka zaspati v joku, bo otrok izgubil zaupanje v svet, vi pa se ne boste naučili brati njegovih signalov.

7. Ne pretiravajte. Mamice pogosto tožijo, da je z otrokom toliko dela, da se niti urediti ne morejo. Takšno postavljanje otroka na piedestal ni zdravo. Otrok potrebuje srečno in spočito mater. Ob tem ko otroku veliko dajete, lahko hitro pozabite na svoje potrebe in partnerski odnos.

Katarina Bertoncelj