Recimo, da vaš otrok pride iz vrtca in pove, da se med igro na igralih ni mogel voziti po toboganu, ker so se po njem spuščali nekoliko večji otroci, ki ga niso spustili poleg. Vaš »materinski radar« takoj zazna nepravičnost in naslednjega dne v vrtcu o težavi poveste vzgojiteljici. Nenazadnje je vaša naloga, da otroku pomagate pri težavah ter mu življenje naredite čim lepše, kajne? Narobe! Če razmišljate takole, zagotovo spadate med preveč zaščitniške mame, ki posredujejo ob vsaki malenkosti, ki se jim ne zdi pravična. In strokovnjaki pravijo, da takšne mame otroke spremenijo v bojazljivce, ki celo sebi ne zaupajo.
Seveda je normalno, da ste zaščitniški, a s pogostim »reševanjem« delate otroku slabo uslugo. Poveste mu »Mislim, da sam ne zmoreš, zato bom jaz namesto tebe.« Otrok pa se nauči najbolje reševati težave ter utrditi samozaupanje ravno s prakso – z majhnimi izzivi se morajo soočiti sami ter po svoje, da se bodo nekoč prav tako sami soočali z velikimi.
Mama kot angel varuh
Vašemu otroku je v peskovniku drugi vzel lopatko – in takoj ste bili zraven. Otrok je prišel iz vrtca objokan, ker drug otrok ni dovolil, da bi se z njegovo skupino igral skrivalnice – in takoj pokličete mamo tega otroka. Otrok je odšel v vrtec brez torbe za tečaj angleščine – in takoj sedete v avto ter mu jo peljete.
Realnost: Otroka enostavno ne moremo obvarovati vsega, zato se nikar tako ne ženite. Če boste njegov »naravni ščit«, se ne bo nikoli naučil spoprijeti s konflikti.
Umik: Uprite se potrebi, da bi takoj posredovali. Če je otroku kdo vzel lopatko, počakajte in opazujte, kaj se bo zgodilo. Otrok se bo kmalu naučil primerno odzvati in pridobil bo občutek, kaj je najbolje storiti v takšnih situacijah. Raje mu pomagajte, da bo prepoznaval svoja čustva: prizadetost, jezo, užaljenost in frustracijo. Pomagajte mu razviti veščine komunikacije za reševanje sporov. Vprašajte ga: »Kaj lahko rečeš fantu, ki te je izključil iz skrivalnic? Kako mu boš povedal, da te je prizadel?« Vsak napredek pohvalite, seveda pa ne pozabite, da mora otrok nositi tudi posledice svojih dejanj. Če nima potrebščin za tečaj angleščine, naj ga učiteljica pač okrega – naslednjič jih gotovo ne bo pozabil.
Mama na otrokovi vrvici
Otrok lahko med obrokom sedi v vašem naročju, skupaj čepita in kopljeta po peskovniku, spi v vaši postelji, z vami gre na kavo k prijateljici, raje ne greste v kino, kot da bi ga morali pustiti doma, večerjo s partnerjem v restavraciji ste zamenjali za kosilo v piceriji v troje …
Realnost: Če otroku dovolite, da se na vas tako naveže, da sta skupaj 24 ur na dan in 7 dni v tednu, ne boste zatrli le njegove samostojnosti, temveč se tudi ne bo naučil, kako naj se sam zamoti ter potolaži. Kot da to ni dovolj, pa boste uničili še svoj partnerski odnos, saj s partnerjem ne bosta mogla nikamor, ne da bi imela pri tem starševske obveznosti in skrbi.
Umik: Če vas otrok obožuje in vas ima najrajši na svetu, ste vsekakor lahko veseli, vendar mu morate poleg stalne podpore zagotoviti tudi dovolj osebnega prostora za razvoj. Veliko staršev misli, da niso dobri starši, če niso njihovi otroci nenehno srečni. In ker otroci ne marajo, da mamice ni, jim ta pač ustreže, da ne bi izpadla slaba mati. Vendar krajše in občasne ločitve od staršev otroke dejansko naredijo močnejše. Če boste otroka kljub njegovemu tuljenju in metanju po tleh pustili v oskrbi zanesljive varuške, se bo hitro naučil, kako se lahko spopade z razočaranjem in nesrečo – in obvladanje teh je nekaj nujnega za uspeh v življenju. Otroku torej le povejte: »Z očkom greva zvečer sama ven, jutri dopoldne pa bomo šli skupaj na igrišče.« Preden odidete, mu predlagajte, kaj lahko počne, medtem ko vaju ni, kako naj se potolaži, ter da naj misli na lepe in prijetne stvari, ki jih boste skupaj počeli naslednji dan.
Mama navijačica
Z navdušenjem in pohvalo spremljate vse otrokove dosežke. Nič ni tako nepomembnega, da si ne bi zaslužilo ploskanja, vriskanja, poljubčkov in nagrad, zato jih vaš otrok sedaj za vsako malenkost že tudi pričakuje. Seveda poskrbite tudi za to, da se ukvarja le s tistimi aktivnostmi, pri katerih je dober – tako ni nikoli razočaran, vi pa ste lahko prepričani, da bo domov prinesel nagrado ali priznanje, ob čemer boste spet navijali in vriskali.
Realnost: Otroci potrebujejo vašo spodbudo in vsekakor jim je všeč, kadar jim priznate njihove dosežke. Vendar pa hvala za trdo delo otroku pomaga, da razvije močan jaz, medtem ko vriskanje in pohvale za vsako z voščenkami narisano račko, vsak poskok na trampolinu in vsak pravilno zapet gumb na jopici naredijo ravno obratno. Otrok se zmede in ne ve, ali so njegovi dosežki res nekaj hvale vrednega in pomembnega ali pa mamica ponovno vriska ob nečem, kar je popolnoma normalna spretnost, ki jo obvlada vsak otrok njegove starosti ali morda celo še mlajši.
Umik: Naj bo dejavnost sama po sebi nagrada – vznesenost ob ustvarjanju s čopičem in barvami, razbijanje srca pred nastopom v vrtcu, napetost pred tekmovanjem v teku za malčke … Kadar otroka hvalite, raje hvalite njegov trud kot pa zmožnosti: »Videla sem, kako si se potrudil pri oblikovanju lutk. Bravo!« Otroci, ki vedo, da bodo dobili pohvalo za svoj trud, se bodo namreč potrudili pri vsaki stvari – tako pri tisti, ki jim gre dobro, kot pri tisti, ki jim ne gre najbolje. Če bi jih hvalili samo za dosežke, pa bi pri stvareh, ki jim ne gredo najbolje od rok, enostavno odnehali.
Mama namesto kosma vate
Če si vaš otrok nekoliko težje zaveže vezalke, mu boste kupovali čevlje z velkro tudi do pubertete. Če ga je strah, da bi pri zavojih padel s kolesom, mu boste pač pustili pomožna kolesca. Če je sramežljiv, mu pač ni treba na rojstnodnevne zabave prijateljčkov. Tako se vedno počuti varnega.
Realnost: Če otrok zna zavezati vezalke, naj jih pač zaveže, pa četudi traja dlje. Če se s kolesom pelje naravnost, naj se nauči narediti tudi zavoj. Če boste otroka varovali celo pred stvarmi, ki jih že delno zna, samo zato, ker je to lažje, kot da bi se malo potrudil ali tvegal neuspeh, boste vzgojili pravega bojazljivca.
Umik: Starši se moramo naučiti premagati napetost ob tem, ko gledamo otroka, ki bi lahko padel. Učenje iz izkušenj je pač najboljše, pa čeprav včasih prinese jok ali kuhanje mule. Z izzivi se najbolje spopadejo tako, da jih skušajo preseči, to pa pomeni poizkušanje in napake, šele nato uspeh. Otrok bo zato, ker mu neka stvar ne gre, morda tudi pomislil, da bi odnehal. In tu dobijo svojo nalogo starši – otroka morajo spodbujati, da zadrži motivacijo in poskuša dalje. Otrok bo spoznal, da sta vaja in vztrajnost včasih naporni, a da se samo z njima v življenju kam prileze.
Tanja Ravnikar