Tisto tipično vprašanje, ki sledi pozdravu. Zastavimo ga avtomatično, brez velikih pričakovanj. Odgovor je po navadi nek mlačen, »mnja, niti ne, vse po starem«. Ne ta mesec. Je kaj novega? O ja, je. Veliko. Najprej otroka. Čriček se plazi, recimo. Bolj kot plazi, se kotali sem ter tja in obrača ter odriva. Spoznava, da ji lahko nad glavo binglja še kaj drugega kot žuže in da je najboljša zabava glodanje knjig in časopisov. Pojedla je svoj prvi obrok z odraslimi, v svojem trip trap stolčku, za »taveliko« mizo. Čeblja, izgovarja zloge in se na veliko slini. Zobkov še ni. Ponoči ima še vedno hude napade lakote in se pogosto zbuja. Tudi podnevi spi bolj malo, takrat, ko pa omaga, si obvezno povezne svojega levčka čez glavo. Hecna je. Tako ljubko hecna. Zdi se mi, da bo kar dobro kljubovala Vidi. Tudi Vida je opazila Ninin napredek. Vse bolj pogumno jo stiska, pripoveduje stvari in uprizarja igre. Očitno je naklonjenost obojestranska, Nina se na glas smeji samo Vidi. Jaz se lahko razpočim od pačenja, pa se ne bo glasno zasmejala. Oni dan jo je Vida celo porisala oziroma kot pravi ona, namaskirala v tigra. Menda zato, ker sta šli skupaj na neko zabavo v maskah. Rabila bi še en par oči na hrbtu. Igrali sta se v dnevni sobi, čriček je na tleh pod igralnim lokom lovil kitu rep, Vida pa je za mizico risala živalski vrt. Jaz sem v kuhinji pomivala posodo. Ker je dnevna soba praktično v kuhinji sem imela občutek, da imam vse pod nadzorom. Napela sem ušesa. Največji alarm je tišina. Vse je bilo slišati normalno, čebljanje in prepevanje. Ko sem pa prišla do njiju … no, še dobro da je Vida uporabila barvice in ne kakšen alkoholni flomaster.
Vida ima spet neko »fazo«. Vsakič, ko je otrok trmast, jokajoč, nespeč, neješč itd., pravijo, da je samo v taki fazi, da bo kmalu minilo. Hja, iz ene faze v drugo…
Nadaljevanje bloga, si lahko preberete v majski številki revije Mama.