Tako hitro gre vse skupaj. Čeprav komaj čakam vsak nov mejnik v razvoju malega črička, kot ljubkovalno kličemo Nino, se mi zdi, da gre vse prehitro. Morda imam tak občutek, ker je to verjetno zadnji otrok, ali pa zato, ker ni edini. Prvič se je kar vleklo do prvega čebljanja, sedenja in uvajanja goste hrane. Saj ne, da ne bi uživala ob novorojenčku, a tako nestrpno pričakuješ vse tiste »prvič«. Tokrat morda ni tako vznemirljivo in skoraj ne dohajam vseh sprememb. Vsaj mislila sem, da je tako. Presenetil me je cmok v grlu, ko sem Nino prestavila iz košare vozička v športni sedež. Kaj za vraga? Vido sem hotela dvakrat prestaviti prehitro, tako se mi je mudilo. Zdaj pa solzne oči, ker je Nina že prevelika za košaro. Ni več mini dojenček, »ornk puža« je že. Komaj pet mesecev ima, a jaz sem dobila občutek, kot da bo zdaj zdaj odšla zdoma. Ko se le zbrihtam, pogledam malega črička in vidim, da prav prikupno čeblja, se prijemlje za nogice in jih poskuša stlačiti v usta. Še je dojenček in ogromno tistih »prvič« nas še čaka.
Dočakali smo prvo kašico. Imela sem ideje, da bi tokrat šli mimo klasike in spasirali kaj drugega kot korenček, ampak kako že pravijo, če ni pokvarjeno, ne popravljaj. Korenček torej. Pred uvajanjem sem samozavestno razlagala, kako me uvajanje sploh ne skrbi. Ah, ja, vse dokler niso prišli dnevi, ko je postajalo vse bolj očitno, da bo Nini treba dati še kaj drugega kot vsemogočno joško. Dojenje na dve uri in cmokanje ter žalostni pogledi, ko smo ostali veselo nosili žlice v usta, me je le prepričalo, da je čas. Nenadoma sem se počutila nepripravljeno. Vprašanja, na katera sem vedno imela odgovor, so vrtala vame. Ali je res tako zelo pomembno, da najprej uvedem vso zelenjavo, žita in meso (če sploh) in nazadnje sadje? Ali naj najprej poje dve žlički? Kaj, če hoče več? Koliko dni naj je eno živilo, preden uvedem novega? Kdaj lahko kombiniram živila? Kako tekoča naj bo kašica? Kakšno žličko naj uporabim? A sploh lahko miksam, moram uporabljati steklen strgalnik? Zakaj na lepem ni več dober prastar ribežen od moje stare mame? To sploh ni vse, celotno stran bi lahko zapolnila z vprašanji. Kdaj se je začelo tako zapletati? Saj je prav, da napredujemo tudi na tem področju, se informiramo. Ampak toliko kot je pediatrov, nutricionistk, zobozdravnikov, toliko je odgovorov na sleherno vprašanje. Nemogoče je vse preštudirati, nekje je treba narediti rez. Sama sem se odločila za staromoden pristop »kmečke pameti«. Ne tako zelo staromoden, da bi pri enem tednu že ribala jabolka (menda so mene hranili že pri nekaj tednih, pa nisem ravno z dinozavri tlačila zemlje). Ampak razbijanje glave s tem, ali bo otrok sploh kdaj hotel jesti še kaj drugega kot sladko, če bom hruško dala pred kolerabo, ni produktivno. Zobje bodo verjetno tudi lepo rasli oziroma kakor koli jim je pač že namenjeno, da bodo postavljeni, ne glede na to, ali bo žlička imela premer dva centimetra ali pa enega in pol. Posodica bo tista, ki jo bom imela pri roki, ribala bom na običajen ribežen brez strahu, da bo hrana s tem izgubila ne vem katere že pomembne snovi. Ne, preveč je vsega. Ne konča se. Sopariti ali kuhati? Zmrzovati? Nehajmo biti pikolovske. Ja, verjetno se nekaj izgubi s kuhanjem, kar bi pri soparjenju ohranili, pri zmrzovanju pa spet izgubili. A o čem točno govorimo? So to malenkostne razlike? Verjetno ima več vpliva na vsebnost teh ali onih hranilnih snovi letina pridelka. Vem, da danes le ni vse tako kot v »starih« časih in je naša hrana, na žalost, prepojena s kemijo in je od prave hrane ostalo bore malo. Malo pokompliciram tudi sama in se trudim, da čim več hrane dobim iz ekološke pridelave. Seveda se vseeno najde kdo, ki prične razlagati, da eko ne pomeni …, tukaj neham poslušati. Hvala lepa, glejte, vem, da bi bilo najbolje stati tam ob kmetu, mu gledati pod prste, če je res vse bio-eko. Še bolje je pridelati vse sam na njivici sredi neokrnjene narave pod idiličnimi Alpami. Žal to za večino ni izvedljivo. Temu se še najbolj približam, ko na taščinem vrtu dozori zelenjava. Zelo sem je vesela in komaj čakam na novo pošiljko blitve, bučk in še česa. To je razkošje, ki ga marsikdo nima. A se najde potem pametnjakovič, ki namigne, da je zemlja na območju lahko strupena. Ah, pojdite nekam! Ne da se zavarovati otroka (ali sebe) pred vsemi škodljivimi posledicami našega časa. Zrak je v k…, khm, slab. Hrana prešpricana. Barve morda niso več svinčene, ima pa plastika bpa, azbesta ne uporabljamo več, a oblačila so namočena v sumljive kemikalije. In tako naprej, vse do konca naših dni.
Strupi so nas vedno in nas še obkrožajo. Ne pravim, da je prav, da sem se s tem sprijaznila, a sem se. Povedano po pravici, ker je tako lažje. Aktivisti, takšni in drugačni, me lahko mirne duše dajo na tnalo. Trudila se bom pri malih stvareh. Želim, da bi hčerkicama vcepila spoštljiv odnos do hrane. Brez vzbujanja občutka krivde s floskulami, »pojej vse, kar imaš na krožniku, a veš, da otroci v Afriki stradajo«. Kako bo to, da vse poje s krožnika, pomagalo otročkom v Afriki? Iskreni otroci bi vam verjetno odgovorili, da rade volje odstopijo brokoli njim. Zdi se mi, da se izgublja stik z izvorom, pridelavo. Če gre verjeti sicer simpatičnim odgovorom na vprašanje, od kje pride mleko. Tako nameravam večkrat izpeljati družinske izlete na kmetije. Naj vidijo, od kod prihaja hrana, kaj vse mora kmet narediti za žito, kako je videti njiva in kako se molze krave. Morda jima bova tako vcepila vsaj nekaj spoštovanja do hrane. Seveda mi lahko kdo spet oporeka, da hrana v trgovini nima kaj dosti opraviti s kmetom in zemljo in da naj jih odpeljem v industrijski obrat, kjer solata, paradižnik in piščanci nikoli ne vidijo zemlje. Spet, vem, a k sreči kmetje še niso izumrla vrsta. Upam, da bodo dobili vedno več veljave. In kako naj do tega pride, če bomo vzgojili generacije, ki ne bodo svoj živi dan videli hleva. Kako naj potem pričakujemo, da bo komu mar, če bo vsa hrana hidroponično vzgojena?
PIŠE: Irena B.