Naslov je morda nekoliko zavajajoč. Ne bom razpredala o tem, kako je dojenje pomembno, da pomaga ustvariti posebno vez med materjo in otrokom in da je tista »nevidna nit«, ki tako nežno poveže oba. To je že ničkolikokrat prežvečeno. Ja, vemo, dojenje je pomembno, neprecenljivo za zdravje otroka in pomaga novopečeni mamici izgubiti kilograme. Za slednjo trditev sem vse bolj prepričana, da je mit. Vsaj sodeč po številkah na moji tehtnici, ki so se kar trdno zaustavile, jasno, pri nesramno visoki številki. Treba bo migati. Sama imam srečo. Dojenje je obakrat lepo steklo, nobenih težav ni bilo s pristavljanjem, preobčutljivimi bradavicami, mastitisom, pomankanjem mleka itd. Opažam, da se je tudi »križarski pohod« proti mamam, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga ne dojijo, malo omilil. Kar je edino pravilno, saj pri vseh izzivih, ki jih prinaša materinstvo (sploh za prvorodke), matere ni potrebno dodatno obremenjevati s slabo vestjo, ker ne more dojiti. Adaptirano mleko ni še nikogar uničilo. Tudi strašenje, da otrok, ki bo nekajkrat jedel po steklenički, ne bo več hotel vleči dojke, je pretirano. Sama se soočam z obratno težavo – Nina noče piti po steklenički. Dojenje je lahko res lepa izkušnja, a včasih je vir težav. Hormončki so še na delu, sem pa tja se prikrade tudi depresija. Kaj kmalu se stvar zasuka. Rada dojim, brez težav, a vseeno se na trenutke počutim kot zgolj mlekomat. Da nisem več za nič dobra, razen za dojenje. Vsake toliko bi mi prišlo prav, če bi lahko Nina spila tudi po steklenički.
Včasih, izjemoma, seveda, se zgodi, da ne morem biti cel dan ob otroku ali začasno ne morem dojiti zaradi različnih razlogov. Poleg tega je tudi tatiju všeč, da lahko nahrani otroka. Se vsaj približa tej »nevidni niti«, ki se ustvarja med hranjenjem. A kaj, ko je Nina taka kot njena sestica. Silikon? Mleko »iz silikona«? Se hecate, ane, ni šans! Jap, verjeli ali ne, noče stekleničke. Niti z mojim izčrpanim mlekom ne, kaj šele z adaptiranim. Kdo bi si mislil, pa tako se mi žugali v porodnišnici, da-ne-bi-slučajno-mešala-dojenja-in-stekleničke! Je pa še ena podtema dojenja … dojenje v javnosti.
Huh, težka je tale. Sodeč po odzivih okolice bi mame morale biti doma za štirimi stenami, privezane s tisto »nevidno nitjo«, in le izjemoma bi smele pomoliti nos ven za pol ure oziroma ostati v radiu kilometer, dva od doma. Zakaj? Prvič, če dojiš v javnosti, si tako ali tako največja sramota in nespodobnost. Ne vem sicer, zakaj. Saj se da dojiti lepo diskretno. Tako kot obstaja nek osnovni bonton prehranjevanja v javnosti, bi lahko rekli, da velja nek bonton za dojenje. Pokriješ se z dekico ali pleničko čez ramo ali pa imaš t. i. sling in se prav nič ne vidi. A nekatere moti že to, da vedo, kaj se dogaja pod odejico. Ja, in kaj hudirja se dogaja? Otrok se hrani. Ojoj, hitro začnite metati drva na grmado! Hinavsko pri vsem skupaj pa je, da je to nespodobno, a če mimo pride frajla z dekoltejem do popka, se vsi slinijo in poželjivo obračajo za njo. Ja, to je pa seksi. Tudi meni se ne zdi primerno, da bi se med dojenjem razgalila ter hodila naokoli z napol pristavljenim otrokom, da bi lahko vsi gledali njegovo hranjenje. Da pa bi se morala zavleči v najtemnejši kot s sklonjeno glavo in grozno krivdo, ker hočem nahraniti otroka, mi ne pade na pamet. Veste, kaj, vseeno mi je za tiste očitajoče poglede, ker oni-že-vedo-kaj-se-dogaja-pod-dekico. Aja, ob dvajset let in več stare ljudi, ki jedo z odprtimi usti, se pa nihče ne obregne.
Če se hočem izogniti dojenju v javnosti, ne morem dlje kot dve uri od doma, vsaj na začetku ne. Ne gre za nek »protest« – poglejte me, lahko dojim, kjer hočem. Tudi sama imam rada mir. In otrok. Če se le da, poiščem dojilnico ali pa kakšno prosto klopco. Vedno pa mirnega kotička ni na razpolago. Dojilnice so ponavadi le v večjih nakupovalnih središčih. In obupno smrdijo. Lepo, da mislijo tudi na najmlajše in naredijo prostor za previjanje in dojenje. A potem jih tako nadišavijo, da je v njih težko dihati, kaj šele dojiti. Resno, pretiravajo. Dovolj je, da je v prostoru čisto. Prosim lepo, nehajte zlivati hektolitre zadušljivih »dišav« v zrak.
In če mislite, da je rešitev steklenička, raje pomislite še enkrat. Takrat šele doživiš očitke popolnih neznancev, seveda, ki so strokovnjaki za vse, predvsem pa za tvoje življenje. A-vi-pa-ne-dojite? A-se-za-svoje-joške-bojite? Spet gre za še eno grozno zafnano mamico, ki se niti potrudi ne, da bi podojila svojega otroka. Resnična zgodba! Prvič mi je bilo neprijetno dojiti v javnosti, predvsem zato, ker še nisem bila popolnoma suverena pri pristavljanju. Ko sem se le odločila, da grem s prijateljico na kavo v mesto, sem si izčrpala mleko in ga prelila v stekleničko. Med sedenjem v kavarnici je Vida začela jokati, želela je jesti. Vzela sem stekleničko in ko sem jo začela hraniti, se je vame vtaknila starejša gospa, s točno tem vprašanjem: »Ja, zakaj pa ne dojite, a ne veste, da je to najbolje za dojenčka?« Izjava me je povsem osupnila. Seveda sem v odgovor samo nekaj zamomljala in potem doma dva dni jokala.
Skratka, nič, kar naredimo, ni prav, najbolje, da smo res zaprte doma, izhodi pa ostanejo v radiju pol kilometra, da lahko skočimo domov opravljat to sramoto, hraniti otroka, bodisi dojiti ali pa ga nahraniti po steklenički. Uh, sem se razjezila, oprostite, ampak to me pogreje do neba! Da ne bo pomote, ne trdim, da morate dojiti v javnosti, vsaka mama naj naredi tako, da bo njej najbolj udobno, težavna je le okolica, ki ti vsako “rešitev” zna narediti neudobno.
PIŠE: Irena B.