Zadnji čas opažam vse več člankov, blogov in zapisov na temo odraslih otrok. Najprej se je veliko govorilo o trideset in več letnikih, ki še vedno bivakirajo na maminih kavčih. Pomislila sem, da je to posledica finančne nezmožnosti in ne neka navezanost na mamino krilo. Kar malo sem bila jezna na tisti obtožujoč ton: »Kaj še počnejo doma, mi smo pri teh letih že vsaj deset let živeli na svojem.« Ja, krasno, dobro jutro, poglejte malo okoli sebe, brezposelnost je gromozanska. Če pa že imaš to srečo, službo, in je po možnosti celo redno plačana ter za nedoločen čas (skoraj že pozabljen pojem), te nakupna cena stanovanja ali višina najemnine hitro prizemlji. Jezila sem se »na ta stare« in zagovarjala »ta mlade«. Moj glas pa je postajal vse tišji in jezo je zamenjala nejevera. Vse več je bilo izgovorov s strani staršev, da kaj bi plačevali najemnino, če pa je doma na voljo še dovolj prostora. In prostora je bilo vedno dovolj, ne glede na to, ali je šlo za eno nadstropje hiše ali za staro otroško sobo. Tu se zavrta prvi dvom. Torej »ta stari« v resnici nočejo izseliti »ta mladih«. Od tu gre samo še navzdol. Mama na razgovoru za službo. Se hecate? Preverila sem datum, ne ni bila prvoaprilska šala. Očitno to ne bo ravno redkost, če se bo trend nadaljeval. Mame namreč spremljajo dijake na informativnih dnevih – fakultetah, ne srednjih šolah. Menda so celo aktiven del »para«. Prosim?! Menda bi prihajale tudi na govorilne ure, če bi profesorji pustili. Kdaj se je to začelo? In kdo si tega želi? So otroci tisti, ki nočejo spustiti maminega krila, ali je obratno, mame privežejo otroka nase? In zakaj se v prvem primeru ne uprejo mame in v drugem mladi? Mislim, da je prišlo do čudne mešanice prezaščitniških mam in apatičnih otrok. Rezultat pa so večni, odrasli otroci. Ostaja vprašanje, kje oziroma kdaj se vse skupaj začne.
Naredimo preskok na začetek odraščanja. Mali nadobudneži Vidinih let raziskujejo svet okoli sebe. To počno precej svojeglavo in neprevidno. Tri, no, že skoraj štiriletniki si pač ne dajo kaj dosti opravka s predhodnim razmislekom, kaj bo posledica določenega dejanja. Sama čutim tu neustavljivo željo, da bi jo zavila v vato. Vsem nevarnostim bi se rada na daleč ognila. Otroško igrišče je na lepem le še predsoba urgence. Tobogani smrtno nevarni, plezala obešala in mivka skrivališče steklenih črepinj. Pred dvema letoma, ko je šele dobro shodila in lovila ravnotežje na igralih, bi ji najraje ves čas stala za ritjo in imela iztegnjene roke, da ja ne bi telebnila na tla in si …, no, recimo, da imam res, res bujno domišljijo. Misli sem morala presekat. Tako ne bi šlo naprej. Konec koncev, kaj več od potolčenih kolen in strganih hlač na igrišču ne bo pridelala. Odmaknila sem se, najprej za pol metra in vsak dan sem stopila malce dlje stran. Do tega ni bilo enostavno priti. Še danes »vidim«, kakšne nevarnosti pretijo na naše malčke. Vida se veselo igra labodji rodeo, meni pa se, tam zadaj nekje v malih možganih, rišejo slike morebitnih poškodb. Ostanem tiho, usta razpotegnem v nasmeh in jo gledam, kako uživa brez skrbi.
Nekoč sem vprašala mojo mami, kako neki nas je lahko pustila, da smo vozili kolo, se sami igrali na igrišču in hodili v šolo (resda oddaljeno le deset minut), kako je vse to prenašala in pri tem ni panično tekala naokoli in osivela od strahu. Skomignila je z rameni, ja, kaj pa naj bi? Otrok mora enkrat odrasti in odraščati ne začne pri x letih, ampak takoj, ko se postavi na svoje noge. Bo že držalo. Morda se že tukaj podamo na tisto pot, ki pripelje do mam na razgovorih. Najprej se ustrašiš in poskusiš preprečiti vse tiste (sicer realne) možne scenarije nesreč, padci, ureznine in še kaj. Tako malčku ne pustiš, da teka, pleza, pije iz steklenega kozarca, pomaga pri kuhi itd. Malček postaja šolar, a vzorec (nevede?) vlečeš naprej. Otrok ne dela ničesar sam, še naprej ga oblačiš, režeš hrano, skrbiš za šolske naloge, skratka, po domače, odnašaš rit. Na lepem se znajdeš tam, za šolsko klopjo, na faksu. Skupaj delata seminarske, profesor je grd, ker mami ne pusti, da hodi na govorilne ure in pokaže skrb za svojega otročka. Vidite, kam to vodi, mar ne? Tega si ne želim. Rada bi, da ju vzgojiva v odgovorni punci, ki bosta znali sami poskrbeti zase. Svoje strahove bom morala zavedno krotiti. Otrok občuti, če starš panično odreagira. Ste opazili, da otrok, ko pade, najprej pogleda starša? Če bo le-ta priletel in z grozo na obrazu začel jokati ali ga oštevati, bo tulil tudi otrok, kot da mu manjka najmanj pol noge. Če ostanemo mirni, ga lepo pobožamo, popihamo in damo lupčka, bo brez dramatičnega vložka letal naprej. A kot pri vseh stvareh, nekaj je teorija, drugo pa praksa.
Vido sem učila rezati. Dala sem ji pravi, otroški nož. Takšen, ki prereže banano, prstov pa ne. Nedolgo za tem pride k meni malo prestrašena. Urezala se je v prstek. Čakala je, da vidi moj odziv. Tisti prvi vzgib, da bi začela krilit z rokami, jooooj, a je hudo, a kri teče, a boli, sem zatrla v kali. Prstek je bil v redu, mala ureznina. Vprašala sem jo: »Kaj pa zdaj?« Jah, vzeli bova obliž in ga prilepili na prstek. Seveda me je zanimalo, kako je do ureznine sploh prišlo. Narediti si je želela limonado, pri rezanju limone se je pa urezala. Pogledala sem na pult. En tak majhen ponos me je prevzel. Sama je vzela iz predala desko za rezanje, ožemalnik, kozarček in nož. Želela je limonado in sama se je tega lotila. Ni pritekla k meni: »Maaaami, daj mi …,« kot je bilo to v navadi. Saj vem, da ni velika reč, je pa začetek. Otroke podcenjujemo, marsikaj zmorejo sami, samo priložnost jim je treba dati. Če sem iskrena, na tem področju zamujam. Ker sem dopoldne doma, vsa gospodinjska opravila opravim sama. Dobro bi bilo, če bi jo vseeno naučila določenih opravil in dala kakšno dolžnost. Malenkosti, za začetek pomoč pri zlaganju perila, kuhanju ipd. Iz malega raste veliko. Tudi samostojnost in odgovornost.
PIŠE: Irena B.