S partnerjem sva se dolga leta trudila zanositi, a nama nikakor ni uspelo. Zato sva se obrnila na zdravnike in izvedela, da moj zlati partner, ki obožuje otroke, ne more imeti otrok po naravni poti. Zato sva se po temeljitem pogovoru in premisleku odločila, da poskusiva z umetno oploditvijo. Partner je moral prestati kar neprijeten postopek jemanja spermijev iz mod. In sva v mesecu septembru pričela postopek umetne oploditve − ICSI. Sledilo je neprijetno zbadanje z injekcijami hormonov in ostalih stvari, ki sodijo zraven. Pa pregledi, ultrazvoki in odvzem mojih foliklov in končno oploditev v epruveti. Ko sva vse zaključila, so me obvestili, da naj peti dan prideva nazaj, da mi vstavijo zarodke, če se bodo razvili.
Drugi dan po oploditvi ob osmih zjutraj pozvoni telefon, dvignem slušalko in me skoraj zadene kap, ko mi sporočijo, da naj se pripravim in pridem na vstavitev zarodka. Pokličem partnerja, ki prihiti iz službe in odpraviva se v smrtni tišini in v strahu, da to zagotovo ne pomeni nič dobrega. Prispeva in mi povejo, da imajo tri zarodke in mi bodo dva vstavili. Da so se slabo razvijali in mi bodo vstavili dve majceni moruli. Huh, kakšni občutki strahu, negativnosti in žalosti so me takrat prežemali. V čakanju na prvi pregled je bil vsak nov dan daljši od prejšnjega, vsak občutek, da se ne bo izšlo, bolj negativen. In potem prvi test clearblue pokaže rahel, a skoraj neopazen plus. Upanje, veselje, neučakanost. In spet živčnost, živčnost do krvnega testa. Dan krvnega testa pa zmaga, gospa, zanosili ste. Jej, solze sreče, kamen odvaljen.
Po 14 dneh čakanja prvi ultrazvok. Pridem v čakalnico, ki je nabito polna, jaz pa komaj čakam, da vidim, ali se je moja pikica obdržala. Po dolgem čakanju me pokličejo, zdravnica prične s pregledom in sledijo besede, ki jih nikoli ne pozabim: «Aha, tukaj je, en srček dela.« In potem šok: »Drugi srček tudi bije.« Vauuuuuu, knedli v grlu, na pomoč, od vse sreče mi bo razneslo srce. Pridem ven iz čakalnice in usta do ušes. Moj me gleda in mu na uho prišepnem: »Dva sta, oči, dva otročička boš dobil.« Kako močno ganejo moške solze sreče. No, nosečnost je potekala dokaj normalno do morfologije, ko mi je zdravnica sporočila, da ima dvojček B povišano nuhalno. In da ima verjetno okvaro in bo na ta svet prišel kot poseben otrok. Šok , premlevanje, pogovor na genetiki, spet pogovor in odločitev, da kar pač bo, pa bo. Nobenih dodatnih pregledov nisva delala, le srček sva šla preveriti, če je v redu − kar je tudi bil. Potem še ena morfologija pri dr. Pušenjaku in konec te epizode. Odločitev je bila najina in kakorkoli bo, jo sprejemava. Nosečnost se je nadaljevala in tudi en dan več nisem dvomila v svojo odločitev. V 32. tednu me zdravnica pregleda in vidi, da sem se pričela odpirati, zato pristanem v porodnišnici na oddelku E. Dvojčka dobita injekcijo za pljuča in odležim en teden. Vse v redu, ni popadkov, ampak paziti se moram in zdržati do 36. tedna. In sem šla domov, počivala, ubogala zdravnike in zdržala do 35/7 tedna. In spet pregled pri ginekologinji, dr. Mili Lomšek – odlična ginekologinja in izjemna oseba. »Hm, pet cm odprta in najbolje, da se danes odpravite v porodnišnico.« Ja, prav, potem pa grem. Naveličana že teh svojih kilogramov, zatečenih nog, mravljinčastih prstov sem komaj čakala, da grem in spoznam moja dva akrobata. Pokličem še mamo in očeta, spijemo eno kavico, se pripravim in odrinem s svojim dragim, zlatim možem v porodnišnico.
Prideva v sprejemno in sledi pregled zastrašujoče dr. Blejčeve in spet odhod na oddelek E. Mož je šel domov, saj sem mu rekla, da danes verjetno nič ne bo, da pa, ko se začne, ga takoj pokličem, da bo sodeloval v spoznavanju porodnega veselja. Kakšni dve uri sem bila v sobi, ko me medicinski tehnik pokliče, naj pridem še enkrat na pregled v ambulanto. Blejčeva me še enkrat pregleda, malo zarobanti in me pošlje v porodno. Pokličem mojega, naj počasi pride nazaj, da bova šla ob šestih v porodno sobo. On pa ves paničen kako, zakaj, kdo? Seveda sem ga zbudila. Me odpeljejo na klistir in ostale priprave na porod, tudi moj dragi pride in ob 18. dobim posteljo. Se uležem in čakam, kaj sledi. Pride babica, ki se mi predstavi, toda v vsej zmedi preslišim, kako ji je ime. Dobim v veno nekaj za sprožitev popadkov in čez nekaj trenutkov se začne. Auč, premišljujem, ali bom zmogla po naravni poti ali ne, moj pa ves zelen sedi zraven mene. Pride babica in me vpraša, če potrebujem kaj proti bolečinam in jaz vsa pogumna odgovorim, da ni potrebe, da za zdaj zmorem Z mojim čakava, predihavava popadke in iz sosednje sobe slišim nečloveško vpitje, ki ne neha in ne neha. Poslušam, postajam panična in se že močno sprašujem, ali bom zmogla. In pokličem babico, ki sem ji pozabila ime. «Gospa, jaz bi pa nekaj proti bolečinam.« Pa omenim ji, da sem pozabila njeno ime, če mi lahko še enkrat pove. Se obrne, me pogleda in z nasmehom odgovori: »Lila.« Čudovita babica Lila, ki me je skozi ves postopek obravnavala sproščeno, nasmejano in brez zadržkov. Prinese jeklenko, verjetno s smejalnim plinom in mi razloži, kako naj jo uporabljam, seveda preslišim, da moram zapreti oči. In ko pride popadek, jaz vdihnem, še bolj odprem oči, popadek mine brez bolečin, meni pa se zavrti svet. O, moj bog, vse se vrti in seveda Lila to vidi in spet z nasmehom: »Zaprite oči drugič, ko predihavate, saj sem vedela, da me ne poslušate.« Jaz sem namreč slišala samo kričečo žensko iz sosednje sobe. No, ja, vmes med predihavanjem se šalim z mojim, babico Lilo, praktikantko, ki me vsa prestrašena sprašuje, če lahko prisostvuje porodu. Ja, seveda lahko, saj mi je vseeno, kdo je v sobi, samo da končno ugledam svoja dva sončka. In se začne zares predihavanje, potiskanje in ob 19.18 svet ugleda popolna deklica Lana, drobižek, velik 46 cm in 2330 g. Pozabim na svet okoli sebe in opazujem svojo malo deklico in očija, ki s solzami v očeh pričaka svojo malo princesko. Naenkrat se soba napolni z ljudmi, aparati in ob 19.22 sledi dobrodošlica mojemu čudovitemu sinčku, ki sem ga dva dni klicala moja nuhalna – Lan ima 50 cm in 2790 g. Sledi čiščenje, lestvica 9-9-9 za oba in v naročje dobim dva popolna otroka, dve čudoviti bitji, ki sta bila tako pridna, da nista potrebovala ne inkubatorja, ne tople posteljice in nobene pomoči. Samostojno s polnimi pljuči sta vstopila v naš velik svet. Po dveh urah so nas odpeljali v sobo, očija pa poslali domov in moram vam povedati, da si tega sploh ni želel, saj se je v trenutku, ko je zagledal svoja otročka zaljubil v njiju in je še vedno najbolj ljubeč očka, kar jih poznam. In kmalu bosta najina radovedneža stara tri leta.
Moja porodna izkušnja je čudovita in vključuje dobrovoljno babico Lilo, ki me je peljala skozi porod, dr. Lili Steblovnik, ki je odločala, kako bo potekalo, in njen sproščen odnos do poroda in predvsem umirjenost. In seveda pohvale vsemu osebju na oddelku E in D. Hvala vam še enkrat za te nepozabne trenutke.