Dandanes se številne mamice sprašujejo, ali je dodajanje vitamina D dojenčkom in otrokom zares nujno potrebno?
Vemo, da recept za kapljice vitamina D (AD3 kapljice) mamice prejmejo že v porodnišnici. Dodatno zmedene so zlasti mame z že nekoliko starejšimi otroci, ki so po tedanji doktrini dobili prve kapljice nekoliko kasneje pa tudi priporočljiv čas jemanja še nekaj let nazaj ni segal vse do otrokove polnoletnosti, kot svetujejo današnje smernice.
Pomanjkanje vitamina D je zagotovo zelo pereča in resna težava. Včasih so jo povezovali zgolj z rahitisom, danes pa vemo, da deluje na celoten organizem, saj se nanj odzivajo receptorji skoraj vseh celic v našem telesu – od možganov do kosti. Vemo, da za pomanjkanjem vitamina D danes trpi že okrog polovice prebivalstva, pri tem pa so upoštevane ravni vitamina D, ki so verjetno pod tistimi, ki bi zares bile najbolj optimalne.
Kot lahko preberete v priročniku Resnice in zmote o soncu, znanstveniki vedno bolj prepoznavajo, da ima lahko pomanjkanje vitamina D zelo resne zdravstvene posledice: povečano tveganje za rakava obolenja, diabetes tipa 1 in 2, alergije ter astma pri otrocih, slabši imunski sistem, avtoimunske bolezni (npr. multipla skleroza, revmatoidni artritis), srčno-žilne bolezni, osteoporozo, depresijo itd.
Pa vendar zavedanje o tem, da je daleč najpomembnejši (in hkrati najcenejši in najlažje dostopen) vir vitamina D sonce, postopoma, a vztrajno usiha. Tako nosečnice o pomenu zadostnega zadrževanja na soncu (med kratkim vsakodnevnim sprehodom po soncu) komaj (če sploh) kaj slišijo na rednih mesečnih pregledih. Zanimivo je, da je toliko pozornosti usmerjene na jemanje drugih dodatkov, npr. folne kisline, ki jo z zdravo, uravnoteženo prehrano lahko povsem preprosto zaužijemo po naravni poti. Ker veliko nosečnic dela skoraj do poroda in se ob tem domov neredko vrača šele v poznih popoldanskih urah, zares težko doseže dovolj visoko raven vitamina D s pomočjo sonca. Jasno je, da tega ne more prenesti niti svojemu otroku z dojenjem, če gre že pri njej za pomanjkanje. Toda, ali je dodajanje kapljic zares edina rešitev?
Kako je mogoče, da smo se tako silovito oddaljili od sonca kot enega osnovnih gradnikov življenja? Zakaj je dandanes čisto vse, kar zgolj asociira na sonce, že povezano z besedo – nevarno? Tako z vseh strani poslušamo, kako se zaščititi pred nevarnimi sončnimi žarki, kako sonce povzroča raka (resnica pa je prej povsem obratna), kako je vsaka že najmanjša porjavelost znak poškodbe kože in podobno? Otrokom ljubkovalno pravimo sončki, torej globoko v sebi vendar še vemo, da je to nekaj najlepšega, najbolj pozitivnega, nekaj, po čemer pravzaprav vsi strastno hlepimo po dolgi zimi …
Pa vendar tem našim sončkom marsikateri vrtci že od najzgodnejše starosti sonce privzgajajo kot nekaj, česar se je potrebno bati, pred čemer se je potrebno skriti. In tako, podprti še z agresivno kampanjo oglaševalcev sredstev za sončenje, pa tudi dermatologov, marsikateri starši svoje malčke krepko namažejo s temi vse prej kot zdravimi sredstvi, in jim tako povsem onemogočijo, da bi koža sprejela vsaj nekaj vitamina D.
Ob tem gredo malčki poleti ven takoj po zajtrku, ob 9. uri pa sonce zagotovo ni nevarno, povrhu tega so otroci zaščiteni s kapicami in obleko.
Mamica, ki poskrbi za zdravo prehrano in zdravo zadrževanje na soncu vso nosečnost (15 minut nekajkrat tedensko, v času, ko je sonce najvišje, je povsem dovolj, da si ustvari zadostne količine vitamina D za vse leto), bo tudi otroku z dojenjem lahko prenesla dovolj vitamina D. Ob tem pa bo dovolj sončka privoščila tudi otroku, kar sploh ni problem, če pomislimo, kako se mlade mamice rade sprehajajo z vozički. Pomembno je le, da pri tem čez voziček ne potisnejo pleničke in tako onemogočijo dostop sončnim žarkom. Seveda smo pri tem zmerni, vsakršna opeklina je lahko zelo nevarna in tem se je nedvomno potrebno izogniti, še toliko bolj pri otrocih. Vendar pa to ne pomeni, da jim zato sonce povsem onemogočimo.
Mamice, ki ne dojijo, otroke hranijo z mlečnimi formulami. Vemo, da imajo te tudi dodatek vitamina D, ki pa je od formule do formule različen. Če za primer vzamemo formulo švicarskega proizvajalca, ki ponuja mleko najvišje, demeter kakovosti, potem smo lahko prepričani, da je vitamina D v tem mleku že po naravni poti več kot v drugih nadomestkih. Ob tem so otroci tudi zunaj, morda se deloma tudi dojijo, kasneje ga nekaj prejmejo tudi s hrano. Kako lahko potem vemo, kolikšna količina kapljic bi bila za našega otroka najbolj primerna? Kako so lahko priporočila enaka, ne da se opravijo laboratorijske preiskave krvi, ki bi pokazale, koliko, če sploh, kapljic otrok potrebuje? Ob tem je potrebno vedeti tudi to, da je preveč vitamina D prav tako nevarno kot premalo. To pa ne velja, ko govorimo o pridobivanju vitamina D po naravni poti – s sončenjem.
Če torej na vsak način želite svojemu otroku dodajati kapljice, v laboratoriju od časa do časa preverite raven vitamina D. Najzanesljivejši test je 25 (OH)D, ki pokaže zalogo uporabnega vitamina D, ki ga imajo na voljo. Na žalost se boste morali potruditi in poklicati nekaj laboratorijev, saj tega testa ne izvajajo v vsakem. Po našem poizvedovanju pri pripravi priročnika Resnice in zmote o soncu strošek testiranja pri različnih laboratorijih znaša med 20 in 30 EUR.
Še ena stvar je pomembna, o kateri prav tako ničesar ne slišimo. V navodilu za uporabo kapljic AD3 so navedena tudi zdravila, pri jemanju katerih bi se morali predhodno posvetovati z zdravnikom, če otroku sočasno dodajamo tudi vitamin D. To velja tudi v primeru dodajanja kortikosteroidov ali antibiotikov (neomicin), kar pri otrocih ni nobena redkost. Poleg tega kapljice vsebujejo tudi pomožne snovi, za katere ne moremo z gotovostjo trditi, da jih bo otrok dobro sprejel.
In končno, kdo lahko trdi, da so smernice, ki veljajo ta hip in ki močno odstopajo od tistih, ki so le nekaj let nazaj kapljice predpisovale le do prvega leta starosti, res tiste prave? A ne postane vse skupaj hudo zapleteno, ko se odmaknemo od naravnih rešitev?
Dovolj veliko količino vitamina D boste sebi in otroku zagotovili, če boste poskrbeli za redno, a zmerno izpostavljanje soncu vse od zgodnje pomladi do poznega poletja. V minutah, ko skrbite za vitamin D, kože ne mažite z zaščitnimi sredstvi, saj ti skoraj povsem onemogočijo tvorbo vitamina D. V praksi to pomeni, da pustimo kožo približno 10−15 minut nezaščiteno, potem pa se s sonca umaknemo, se oblečemo in šele tedaj, ko to ni mogoče, uporabimo zaščitno kremo. Tudi o tem, katere je varno uporabiti in katerim se je bolje na dolgo izogniti (predvsem zaradi vsebnosti hormonskih motilcev in nekaterih drugih zelo spornih sestavin, ki so praviloma redno prisotne v konvencionalnih sredstvih za sončenje) si lahko več preberete v že omenjeni knjižici Resnice in zmote o soncu.
Sabina Topolovec