Mateja: Svojima odraščajočima sinovoma skušava dokazati, da lahko proste trenutke preživimo tudi brez TV in računalnika, zato skupaj odigramo igro Monopolija, kart … Takrat vsi ugotovimo, kako midva, starša, postaneva “otroka”, temu pa se čudita najina sinova, ki to pokažeta z nebesedno komunikacijo, brez komentarjev. Seveda se konča vse s prešernim smehom vseh.
Štefan: Nasmejala me je skupna akcija mojih treh otrok, ko so bili še majhni. Omislili so si blatno kopel v naravi, v pripravljeni jami za peskovnik, ki jo je napolnila deževnica. Po temeljiti kopeli so blatni kot pujski pricapljali v kuhinjo, kjer je žena kuhala kosilo. Res pa je, da je ta Kneippova metoda pripomogla, da niso bili več tako pogosto bolni.
Trenutek, ko sineka pridem iskat v vrtec in mi priteče v naročje.
Veste kaj, ni vse tako zelo obupno in grozno in ni res, da nam ni pomoči in da tonemo, ne vem kam … Potrudimo se in naredimo kaj pametnega ter to prispevajmo. Komu, kaj in kako je naša odločitev, glavno je, da se premaknemo iz cone udobja in za začetek naredimo nek premik.
Osrečila me je hčerkina sreča (2 leti in pol), ko sem jo prvič peljala v Junglo v City Centru v Celju. Od veselja se je kar tresla, neobvladljivo smejala in govorila: “Mami, kako je lepo! Kako je tu lepo!!! Hvala, ker si me povabila!”
Prvi dojenčkov nasmeh …
Primož: Ko me Zoja prosi za ples na njeno najljubšo pesem – na Abbino Mamma Mia.
Nataša: Najlepši trenutek je bil, ko sem zagledala oči otrok pri božični jelki, ko so dobili težko pričakovano darilo. Vsi smo jokali.
Nataša: najbolj ponosna sem bila na svojo učenko, ko je prvič samostojno nastopala in bila pri tem uspešna, kot mlada nadebudna umetnica.
Simona: Trenutek, ko se vsi zbudimo, mož me stisne v objem in potem moj sladki dvoletnik spleza na naju in se stisne k nama. To je moj najsrečnejši trenutek, ko sta človeka, ki ju imam najraje, tako blizu.
Klavdija: Hana me je naučila toliko o življenju in o tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Naučila me je pravega pomena ljubezni in mi pomagala najti pot v novo ljubezen. Ne morem verjeti, da bo čez nekaj tednov stara eno leto!
Leon: Najlepši dan je bil, ko se je rodila moja hči. Med porodom sem ženo držal za desno nogo. To je bila zame povsem nova izkušnja. Gledati, kako prihaja novo bitje iz drugega življenja. In del tega novega bitja je moje! Bil sem med prvimi, ki sem se jo je dotaknil. Vrha njene glave sem se dotaknil, še preden je bila vsa zunaj. Če nisem v službi, je vsepovsod, kjer sem in kamorkoli grem.
Pia: Ko je bila Ana stara dve leti, sva jo peljala v živalski vrt. Nikoli ne bi pričakovala, da bo tam zdržala 4 ure. Tekla je od ene živali do druge in uživala v raziskovanju. Še nikoli nisem videla tako zavzete dvoletne deklice.
Eva: Ko sta moja zdaj že malo večja otroka bolna, je to izgovor, da ju spet crkljam in objemam, saj mi drugače tega ne dovolita več.
Katarina: Leta sem Anji govorila, da je najboljši otrok na svetu in kako jo imam rada. Starejša postaja, več ljubezni zna izraziti z besedami. Objame me s svojimi tenkimi rokicami in mi pove, kako rada me ima.
Vasja: Ko smo prišli na obalo, moj sin ni mogel odvrniti pogleda od počasnih valov, ki so zadevali v kamne. Čudovito je bilo videti, kako lahko en sam val pri dojenčku povzroči toliko navdušenja.
Mateja:… Ko mlajši “poučujejo” starejše o zanimivostih facebooka (pametnih in manj pametnih) … Slika 1
Marija: Tako malo je potrebno, da otroka razveseliš.
Marija: Ko otok odraste, se zaljubi in upodobi z barvami ljubezen.
Urška: Lep trenutek – brezzobi nasmeh novorojenčka.
Alekseja: Osrečuje me občutek varnosti, ki ga moji punčki daje njen najljubši prijatelj.
Laura: Hčerkica se doji, vmes zaspi in spusti bradavico. Nato pa začne sanjati … Vidiš, kako se ji oči hitro premikajo, slišiš njen droben glas in med vsem tem se nenadoma na njenem obrazu pojavi velik nasmeh. Sprašujem se, kaj sanja. Najbrž kaj lepega in takrat si zaželim, da bi se ji nekoč te sanje tudi uresničile. To je moj popolni trenutek sreče