Pravilno vedenje v prometu je neizogiben del naše splošne kulture in vzgoje, posredno pa tudi nujen pogoj, da v današnji družbi sploh lahko preživimo. Zato se morajo že predšolski otroci poučiti o svoji vlogi v prometu.
Za to je potrebno dovolj časa in truda. Nekaj tednov pred odhodom v šolo ne bo dovolj. V tako kratkem času se otrok ne bo mogel naučiti osnovnih prometnih pravil, če že prej ne bo razumel, kako sploh deluje promet.
Kako otrok razume promet?
V predšolskem obdobju, tik pred vstopom v šolo, se že marsikateri otrok občasno znajde sam v prometu. Nekateri mali šolarji zjutraj hodijo sami v vrtec ali pa se popoldne sami vračajo domov. Nekateri otroci že občasno odidejo v trgovino.
•Ko je otrok v prometu v družbi odrasle osebe, je pasiven, dogajanja okoli sebe ne spremlja pozorno, ker se počuti varnega. Ko se na cesti znajde sam, pa veliko bolj pozorno opaža okolico in dogajanje, ki ga obkroža. Vendar je hkrati tudi bolj prestrašen. Zaradi tega strahu in negotovosti pa se lahko zgodi, da bo v določenem trenutku ravnal nepredvidljivo in narobe.
•Predšolski otrok je majhen , sega nam nekako do pasu in dobro vidi le spodnji del našega telesa. Nima pa dobrega pregleda nad položajem, v katerem se nahaja. Zato hitro izgubi orientacijo . V njegovem vidnem polju so predvsem spodnji deli avtomobilov, kolesa in luči, ki mu hitro pritegnejo pozornost.
•Poleg tega otroci še ne ločujejo najbolje smeri in vrste zvokov, ki jih slišijo na cesti. Pogosto zato ne znajo oceniti, iz katere smeri se približuje vozilo, kako daleč je in kako hitro pelje.
•Otroka zmede tudi hiter tempo prometa, trenutne spremembe razmer na cesti, saj je njegova koncentracija še omejena.
•Ko hodi po ulici, najbolje vidi del pločnika, lužo na njem, odtočni jarek ob pločniku, smeti, ki mu ležijo pod nogami, košček stekla, odvržen zamašek … Vse to pa mu zelo hitro odvrne pozornost od tistega, kar bi moral v prometu pozorno spremljati.
•Promet je prilagojen odraslim. Najboljši primer za to je višina prometne signalizacije, ki je visoko nad otrokovim vidnim poljem.
•Poleg tega otroci zelo težko razumejo »jezik« prometnih znakov. Naučiti se ga morajo enako kot kateri koli drug tuji jezik.
•Da bi se lahko znašli v prometu, morajo otroci najprej razlikovati barve. Precej velika razlika je, če malček stopi na cesto ob zeleni ali ob rdeči luči na semaforju.
•Otrok preprosto ne more v mislih zaobjeti celotnega prostora, v katerem se giblje. Težko si predstavlja večje razdalje in najverjetneje se ne bo znašel, če ga doma vprašate, v kateri smeri je njegov vrtec. Z leti bo dovolj dozorel, da bo to zmogel, vendar pa v rosni mladosti tega od njega ne smemo pričakovati, ker bi bilo nerazumno.
Kako se lotimo prometne vzgoje?
Velikokrat smo že ponovili, da so za predšolskega otroka starši najpomembnejši učitelji. Otrok ima svoje starše rad in v njihovi družbi se počuti varnega, občuduje jih, jih spoštuje … In seveda jih tudi posnema. S svojim dobrim zgledom jih lahko največ naučimo.
Vedno, kadar se znajdete v prometu, ne glede na to, v kateri vlogi, morate dosledno upoštevati prometna pravila! In to ne velja le za starše. Če jih prej niste upoštevali, se boste težko privadili novim razmeram, ko se bo vaša družina povečala. Poleg tega pa vas dejstvo, da niste starši, ne odvezuje, ne dovoljuje vam zanemarjati prometna pravila.
Kar spomnite se mnogih trenutkov, ko ste za volanom glasno bentili, če vam je pred avtomobil skočil kdo, ki ni pogledal v levo ali desno. In spomnite se primerov, ko je mamica z vozičkom brezglavo na cesto najprej potisnila voziček z dojenčkom, potem pa še sama zakoračila na cestišče, njuno življenje pa je bilo odvisno od vaših mirnih živcev in hitrih reakcij. In kolikokrat ste videli starše, ki z otrokom brezglavo dirkajo čez štiripasovnico kjer ni prehoda za pešce.
Zagotovo se vam je kaj od tega vsaj enkrat že pripetilo.
Vse tako nesprejemljivo vedenje na cesti otrok vpija kot goba in na podlagi takega ravnanja svojih staršev nastaja ogrodje njegovega ravnanja v prihodnje.
Zato ponovno poudarjamo – če hočete, da se bo otrok znal varno spoprijeti s prometnimi zagatami, se morate najprej sami ravnati v skladu s pravili. Če boste govorili eno, delali pa nekaj drugega, bo otrok zmeden, ne bo vedel, kaj je prav, in lahko se zgodi, da bo izgubil zaupanje v vas.
Najpogostejše napake, ki jih delamo starši
V dobri nameri, da bi bil otrok čim hitreje samostojen, se nam v vzgojo najpogosteje prikradejo tele napake:
1.Precenjujemo otrokove sposobnosti.
Otrok se lahko na pamet nauči prometna pravila, ki smo mu jih večkrat ponovili, in nam jih zrecitira kot pesmico, pove, kaj pomenijo posamezni prometni znaki in zdi se nam, da je zrel za samostojno podajanje v promet. A ne smemo biti preveč lahkoverni. Preden ga spustimo samega na cesto, večkrat preverimo, ali ta pravila res razume ali pa se jih je le naučil, ne da bi jih znal tudi uporabiti v praksi. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se otrok vedno drugače obnaša, ko smo z njim, kot takrat, ko je sam.
2.Do otroka smo preveč zaščitniški.
Nekateri starši otroka zavijajo v vato in mu ne dovolijo nobenega približevanja krajem, kjer bi se lahko pojavilo skupaj več avtomobilov. V mesto ga odpeljejo le, kadar je nujno potrebno in še takrat ga držijo za roko kot s primežem. Otroku ne razlagajo, kako se je treba vesti v prometu, ampak mu samo prepovedujejo, da bi prišel v stik z njim. A slej ko prej se bo otrok znašel sam na cesti. Če ga ne poučimo, kako takrat ravnati, je v veliko večji nevarnosti, kot otrok, ki ga nismo skrivali pod steklenim zvoncem.
Kako pomagati otroku?
Od prvega trenutka, ko z otrokom stopimo na cesto, moramo začeti s prometno vzgojo. Naj se vam ne zdi smešno, ko srečate mamico z vozičkom, ki petmesečniku govori o prometnih znakih in lučkah na semaforju.
•Otroka, ki je ravno shodil, lahko naučimo, da je rob pločnika tista skrajna meja, kjer je še varen. Za tem robom je cesta, po kateri poteka promet, ki je lahko nevaren. Ko hodite ob cesti, naj bo otrok vedno na skrajnem zunanjem robu, vi pa med njim in prometom. In držite ga za roko, ker se lahko vsak trenutek izmuzne, če bo videl kaj, kar mu bo pritegnilo pozornost, pa naj bo to ptiček ali odkrušen delček smernega kazalca na cestišču.
•Malčku vedno pojasnjujemo, kaj delamo, na primer: Zdaj hodiva po pločniku, šla bova čez prehod na drugo stran ceste, počakala bova zeleno luč na semaforju …
•Otroci, mlajši od petih let, naj ne prečkajo ceste sami. Njihovo ravnanje je nepredvidljivo, pozabljivi so in vsaka malenkost jim preusmeri pozornost s prometa na kaj drugega. Če se zgodi kar koli nepredvidljivega, ne bodo več vedeli, kaj storiti. Če je na primer pokvarjen semafor, sredi križišča pa stoji prometnik, se bo malčku cel svet postavil na glavo.
•Preden otrok začne hoditi v šolo, mora dobro spoznati pot od doma do šole in vse nevarnosti, ki lahko prežijo na njej.
Pravila za starše
Ko otroka učite, po kateri poti naj gre v šolo, vedno izberite varnejšo pot, ne krajše. Potem pa otroka naučite:
1.Kje naj prečka ulico – vedno na označenem prehodu za pešce, pri semaforju, če pa tega na njegovi poti ni in mora čez cesto, kjer ni oznak, izberite najbolj pregleden del ceste.
2.Kdaj se prečka cesta – samo takrat, ko je na semaforju zelena luč oziroma ko je cesta prazna ali pa so avtomobili dovolj oddaljeni, da ni nevarnosti; to mu boste najlaže pojasnili tako, da si izberete določeno točko, ki bo otroku služila kot opora: ne hodi čez cesto, če je avto bliže kot pri tisti rdeči hiši.
3.Kako naj jo prečka – najprej poglej na levo, potem na desno in spet na levo. Vedno prečkaj cesto naravnost, ne po diagonali, ker bi bil tako dalj časa na cestišču. Če mora cesto prečkati med parkiranimi avtomobili, naj ne steče brezglavo na cesto, ampak se med parkiranimi vozili ustavi in s tega mesta preveri, ali je varno prečkati na drugo stran.
4.Kaj naj stori, če na poti naleti na ovire – včasih se zgodi, da je pločnik razkopan zaradi cestnih del ali da je del ceste zaprt. Če otrok ne more prečkati ceste, kjer je navajen, naj gre do naslednjega prehoda ali zaprosi odraslo osebo za pomoč. Pri tem pa ne sme pozabiti, da je varneje zaprositi žensko in da ne sme nikoli sesti z neznancem v avtomobil ali sprejemati daril.