Otroci posnemajo mimiko staršev, njihove izraze na obrazu, besede in ton govora z neverjetno hitrostjo. V veliki večini lahko tudi starši s svojim negativizmom spravijo otroka v depresivno in anksiozno stanje. Otroci so namreč kot gobe, ki vpijajo čustva ljudi, ki so jim blizu – a žal ne le pozitivna, temveč tudi negativna.
Seveda starši ne moremo biti nenehno idealni, sproščeni, veseli, pozitivni in polni energije. Tudi ne zmoremo biti neprestano čustveno dosegljivi. Nismo popolni in otroci tudi ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo »dovolj dobre« starše. Tudi mi smo samo ljudje in imamo tudi lastne stiske. Večina otrok, ki raste v ljubečem in razumevajočem okolju, prenese priložnostna starševska nihanja v razpoloženju.
S starševstvom, ki je ena najpomembnejših veščin, se trudimo še vedno preveč instinktivno, brez ustreznega znanja, ki je v današnjem času večinoma dosegljivo zastonj (knjige, posvetovalnice, predavanja …). Naši starši so se starševstva prvenstveno učili od ljudi, ki svojega dela morda niso opravili najbolje: od svojih staršev. Mnoga še danes spoštovana vzgojna načela, ki so se prenašala iz roda v rod, so v resnici slabi nasveti, prikazani kot modrost.
Med negativne vzgojne prijeme, ki so nedopustni, v grobem prištevamo: fizično nasilje, verbalno in čustveno nasilje, nespoštovanje, zaničevanje, razvrednotenje, poniževanje, pretirano zaščitniški odnos, nenehno iskanje krivca, manipulacijo, neracionalne prepovedi, ustrahovanje, izsiljevanje, pretiran nadzor …
Ker otroci še ne vedo veliko o svetu izven družine, postane vse, kar se o sebi in drugih naučijo doma, vesoljna resnica, ki se vtisne globoko v njihovo duševnost.
Kakšne posledice na otrocih pušča negativizem si lahko preberete v januarski številki revije Mama.