Vse večja in daljša odsotnost staršev zaradi službe ali drugih obveznosti mnogokrat daje občutek, da so današnji otroci vse bolj nesamostojni pri učenju in pisanju domačih nalog.
Iz terapevtskega vidika opažamo, da je lahko nenehno klicanje na pomoč pri domačih nalogah le krik po pozornosti oziroma pogrešanje mame ali očeta. Lahko gre tudi za preusmeritev pozornosti iz partnerskega konflikta na otroka. Pomembno je, da družina skupni prosti čas, ki ga ima na voljo, preživi kar se da kakovostno, saj se s tem otrok čuti varnega, sprejetega in sposobnega za samostojno delo. To je osnova, da otrok te čustvene potrebe ne bo izkazoval med šolskim letom.
V mnogih primerih so težave otrok pri učenju in pisanju domačih nalog odsev stiske med starši. Velikokrat je tudi odnos staršev do domačih nalog nujno zlo in se odsevi odpora pokažejo tudi pri otrocih.
Ko pišemo o stiskah znotraj družine, lahko gre za banalen primer konflikta med mamo in očetom, kjer je v zraku vzdušje, da se bosta, če bosta več časa skupaj, kregala in bo otrok nezavedno preusmeril njuno pozornost nase tako, da bo popustil v šoli, zbolel, klical za pomoč pri domačih nalogah . Takrat bo npr. mama “morala” ure in ure presedeti z njim in mu pomagati pri učenju in domači nalogi. Nekaterim staršem to, čeprav se pritožujejo, na nezavedni ravni ustreza, saj se tako izognejo stiku s partnerjem in potencialnemu konfliktu z njim. Zaradi odtujenosti odnosa se partnerja zatekata k otroku, nato pa se zgražata nad njegovo nesamostojnostjo, ki jo včasih sama gojita.
Zato se je “modro” pri klicu na pomoč pri domačih nalogah vprašati tudi o kakovosti partnerskega odnosa in o vzdušju, ki vlada v družini.
Tisti starši, ki so sposobni uvideti povezavo med nerešenimi konflikti in nesamostojnim vedenjem svojih otrok, s tem zelo razbremenijo domače vzdušje. V prvi vrsti razbremenijo otroke družinske simptomatike, ki se nezavedno lahko izraža tudi v “blagi” obliki nesamostojnosti pri domačih nalogah.
Odrasli se žal neradi zazrejo vase, v odnos, ker se je veliko lažje ukvarjati z otrokom in njegovimi težavami.
Siljenje otroka k domačim nalogam, uspehu in samostojnosti zaradi lastne vrednosti
Včasih starši nezavedno silijo svoje otroke v samostojnost in doseganje dobrih ocen v šoli, ob tem pa gledajo samo nase ali pa v mnogih primerih tega niti ne zaznajo. Starši radi uspeh in samostojnost otrok enačijo z lastnim uspehom in tudi “z dobrim načinom vzgoje”. Če bo otrok dobil oceno odlično in bo ob tem celo samostojen, se bodo starši počutili, da so dobri starši. Če bo dobil dobro, pa bodo to občutili kot lasten neuspeh oziroma, da so nekaj zagrešili. To je v mnogih primerih zmoten pogled na situacijo otroka, saj pri tem odrasli niso sposobni uzreti otroka, ampak delujejo na osnovi lastnega občutka vrednosti oziroma nevrednosti in negotovosti. Ta jih žene, da tudi s siljenjem pripravijo otroka do samostojnosti, kamor sodi tudi samostojnost pri domačih nalogah. Kot vemo, se takšen otrok ne zna veseliti svojih uspehov, ampak skuša biti samostojen ali uspehe žanje samo zato, da ne bi razočaral svojih staršev, v resnici pa je v stiski, ki se je v veliki meri niti ne zaveda. Takšni otroci so naravnani k temu, da delajo tisto, kar drugi hočejo zanje, in ne tistega, kar si sami želijo. Starši, ki to prepoznajo in razmejijo svoje želje in potrebe od želja in potreb otrok ter gradijo lastno samovrednost, s tem močno razbremenijo svoje otroke. Otrok, ki čuti, da se starši spoštujejo in ob tem spoštujejo tudi njega, bo tudi bolj spoštoval samega sebe in bo posledično odgovornejši ter samostojnejši.
Pripravila: Jožica Poličnik, spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze.
V septembrski številki revije MAMA si lahko preberete nadaljevanje članka, kjer govorimo tudi o tem kako pomemben je odnos staršev do domačih nalog, kako otroka usmeriti k domačim nalogam in zakaj kritika ne deluje.