Asist. Lev Bregant, dr.med.spec.ped.
Relfeksi in avtomatizmi
Takoj na začetku je treba opozoriti na dva pojma, ki ju pogosto medsebojno zamenjujemo, čeprav nista enoznačna. To sta refleks in avtomatizem.
Pod pojmom refleks razumemo hiter odgovor brez sodelovanja višjih možganskih centrov. Nek dražljaj neposredno sproži vnaprej določen odgovor. Dražljaj je lahko dotik, bolečina, pritisk, okus, vonj, svetloba in drugo, odgovor pa je krčenje mišice, umik, kihanje, izcejanje sline, zožitev zenice itd. Dobro poznan je kitni refleks kolena, ki smo ga znali že kot otroci izzvati na prijateljevem kolenu. Nežno udarimo po kiti stegenske mišice pod kolenom. Sprožilni dražljaj gre po čutnem živcu do hrbtenjače, tu pa se takoj preklopi na gibalni živec, preko katerega sproži krčenje štiriglave stegenske mišice. Končni odgovor je hipna iztegnitev kolena. Možgani pri tem refleksu ne sodelujejo. Trzljaj se zgodi tudi pri popolnoma prekinjeni hrbtenjači ali v komi.
Pri avtomatizmu gre za sestavljen odgovor, pri katerem sodeluje več mišičnih skupin. Praviloma ima avtomatizem nek samoohranitven ali obramben pomen. Če bi primerjali človeškega novorojenčka z živalskim mladičem, bi našli veliko podobnosti. Zelo zanimiv je Morojev avtomatizem. Pri novorojenčku ga lahko izzovemo prve tedne po rojstvu, nato pa postopno ugaša. Če pustimo, da otroku glavica na hitro omahne navzad, bo takoj odročil obe roki, nato pa ju pritegnil k telesu. Obenem bo stisnil pesti in glasno zajokal. Zgleda tako, kot bi se otrok hotel nekoga okleniti. Enako vidimo pri opicah. Smisel tega avtomatizma je, da se mladič trdo oprime materinega kožuha, ko ta skače z veje na vejo. To je morda še en dokaz, da je med nami in opicami res neka sorodstvena povezava.
Prvi telesni pregled novorojenčka
Neonatologi, ki delamo v slovenskih porodnišnicah, naj bi pregledali vsakega novorojenčka v prvih 24 urah in pred odpustom domov. Pri tem prvem pregledu smo zlasti pozorni na telesni pregled, tako imenovan somatski status, in na nevrološko oceno otroka. Pri telesnem pregledu gledamo, tipamo, poslušamo, tudi vohamo vse organske sisteme, pri čemer nas predvsem zanima, če ima otrok kakšno prirojeno hibo ali porodno poškodbo. To zabeležimo na temperaturni list in materi razložimo njen pomen.
Ob telesnem pregledu poteka tudi ocena novorojenčkovega nevrološkega stanja. Pregled se prične že ob prihodu v sobo. Zanima nas stanje otrokove zavesti (spi, dremav, buden, jokav, neodziven), položaj v postelji, lega telesa, odziv na zunanje dražljaje, zlasti na zvok in dotik. Zanima nas, kdaj je bil otrok previt in kdaj je nazadnje jedel. Od začetnega stanja je odvisno, kaj lahko pričakujemo pri nadaljnjem pregledu. Zdrav in sit novorojenček naj bi spal vsaj 2 uri, bil nato pol ure buden ali dremav ter živahen in aktiven ob previjanju in hranjenju vsaj pol ure. Če je v dojki dovolj mleka, dojenček po obroku zadovoljen zaspi. Vsi našteti časi so odvisni od dela dneva. Ponoči naj bi bili presledki med obroki daljši kot podnevi. V porodnišnici novorojenčki še nimajo izoblikovanega dnevnega ritma. Ta se izoblikuje kasneje in je odvisen tudi od »družinskega« urnika.
Novorojenčkova lega in gibi
Za donošene novorojenčke je značilno, da v postelji gibljejo z vsemi okončinami enako, in že obrnejo glavo toliko, da si sprostijo dihalne poti. Pravimo, da prevladuje t. i. fleksijski ali pokrčen položaj. Zelo je podoben legi v maternici (položaj zarodka). Po par tednih dojenčki že sami spremenijo lego v postelji in se obrnejo, če jih ne ovirata obleka ali odeja. Otrokov iztegnjen položaj ali popolnoma mirna lega brez gibanja nas opozarjata, da je potrebna posebna pozornost. Zdrav, lačen otrok mora v budnem stanju pred podojem živahno gibati in iskati dojko!
Ko mamico povprašamo o poteku nosečnosti in poroda ter dobimo prvi vtis o otroku z opazovanjem, se lotimo pregleda. Zdravnik naj bi otroka slekel sam. Če ostanemo pri nevrološkem pregledu, dobimo pri slačenju otroka podatek o njegovem mišičnem tonusu, odzivnosti, mišični moči in pasivni gibljivosti sklepov. Zdrav novorojenček se upira našemu pregledovanju, pogosto to izrazi tudi z jokom. Nikakor ni podoben lutki iz cunj!
Nato nadaljujemo s pregledom posameznih delov telesa. Pregledovali naj bi od temena proti petam, lahko pa ima vsak pediater izbran svoj vrstni red. Važno je, da pregleda celega otroka in ničesar ne izpusti. Na glavi naj bi preveril vse možganske živce, predvsem vid, sluh in usta.
Vid in sluh
Mamice pogosto vprašajo, če novorojenček že vidi. Seveda vidi, samo da mu slika še ničesar ne pove. Da vidi, sklepamo po tem, da refleksno zamiži, če nanj pade svetloba. V maternici je bil namreč vajen popolne teme. Čeprav je vso nosečnost poslušal bitje materinega srca in odmev njenega glasu, se na močan zvok takoj odzove, praviloma z jokom. V slovenskih porodnišnicah že več kot desetletje izvajamo presejalni test sluha z metodo TEOAE (Tranzitorna Evocirana Oto-Akustična Emisija). Z njo odkrivamo okvaro na perifernem nivoju, t.j. do notranjega ušesa, ne pa tudi okvare slušnega centra v možganih. S to preiskavo najdemo vsako leto nekaj otrok, katere lahko rešimo popolne gluhosti s pomočjo polževega vsadka.
Hranjenje
Pomemben del pregleda je ocena otrokove sposobnosti za hranjenje. Človeški mladič v primerjavi z ostalimi sesalci ob rojstvu ne zna skoraj ničesar, zna pa poiskati dojko, se prisesati in se uspešno napiti in najesti. Če se nežno dotaknemo otrokovih ustnic, jih bo našobil. Ob dotiku lica bo obrnil glavo na isto stran in ob močnejšem dotiku predela ust bo odprl usta ter poskušal sesati. Enak odgovor bomo dosegli s prsno bradavico, prstom ali umetnim cucljem. Sesanju mleka bo sledilo požiranje. Vse ima namen poiskati hrano in preživeti! Glede na prisotnost ali odsotnost teh avtomatizmov (refleksov) ter glede na intenzivnost le-teh lahko ocenjujemo gestacijsko zrelost novorojenčkov. Na primer: nedonošenčki pred 32.–33. tednom gestacijske starosti še ne znajo piti pri prsih ali po cuclju, ker nimajo izraženih refleksov ali ti še niso usklajeni. Dojenček mora znati poiskati bradavico, odpreti usta, se uspešno prisesati na dojko, nato pa sesati in požirati mleko. Med požiranjem mora prenehati dihati, da mu mleko ne steče v sapnik. To je kar nekaj težkih nalog, ki jih mora obvladati od prve minute življenja.
Morojev refleks
Nadaljujmo s pregledom! Sedaj pride na vrsto sposobnost nadzora glavice in že opisani Morojev refleks. Zdrav novorojenček naj bi pri potegu v sedeč položaj glavico zadržal nekaj sekund v srednji legi. Bolnim otrokom in nedonošenčkom glavica mlahavo visi na vratu in nimajo moči, da bi jo zadržali. Morojev »refleks« nam pove, če je prišlo do kakšne porodne poškodbe vratu, ramen ali rok. Vsaka asimetrija ali nepopoln odgovor zahtevata nadaljnjo natančno obravnavo.
Ste že videli novorojenčka hoditi? Ne? Pa je vseeno mogoče!
Pri pregledu novorojenčka mora pediater preveriti tudi avtomatizem hoje in prestopanja. Zdrav novorojenček je sposoben narediti nekaj zaporednih korakov, če ga nagnjenega naprej podpiramo pod pazduho in pustimo, da se mu stopalca dotikajo podlage. Seveda ne more nositi svoje teže, zna pa natančno postavljati stopalo pred stopalo. Mamice se čudijo, kako njihovi dojenčki že znajo hoditi, ampak to kmalu »pozabijo«. Enako je s prestopanjem. Če novorojenčka držimo pokonci in se s hrbtiščem stopala dotika spodnjega roba mize, bo poskušal prestopiti oviro. Prav gotovo je tudi to ostanek nekega avtomatizma, ki je pomagal človeški rasi preživeti v tekmovanju za prostor na Zemlji.
Če otroku v legi na trebuhu podpremo stopala, se bo z obema nogama močno odrinil naprej, kot bi hotel kaj doseči. Obratno bo v legi na trebuhu z nogo odrival našo dlan, če mu bomo nudili upor. Če dojenčka v legi na trebuhu »požgečkamo« ob hrbtenici, se bo zvil v isto stran.
Še nekaj testov je, ki dajejo informacijo o stanju otroka, njihov izvor ali pomen pa ni popolnoma jasen. Večina teh avtomatizmov je najmočnejših v prvih tednih po rojstvu, nato pa počasi ugašajo.
Za reflekse je značilno, da pri zdravem dojenčku najdemo podobne kot pri zdravem odraslem. Izzovemo lahko večino kitnih refleksov, enako se odzovejo na bolečino, toploto, hrup in močno svetlobo.
Zanimiv je t. i. Babinskijev refleks. Če dojenčku z nohtom podražimo rob stopala, bo nožne prste razprl v pahljačo, kar je ravno nasprotno od odraslega. Kar bi pri odraslem veljalo za patološki izvid, je pri dojenčku popolnoma normalno!
Na tem mestu bi želel omeniti še eno posebnost dojenčkovega živčnega sistema. Namreč kolikor bolj so možgani nezreli (npr. pri nedonošenčkih), toliko bolj so ranljivi. Manjša motnja v dovajanju hrane ali kisika v možgane lahko prej povzroči škodo kot kasneje v življenju. In še svetlejša stran: manj zreli možgani imajo večjo sposobnost regeneracije, če jim nudimo ustrezno pomoč. Če velja pri odraslem možganska krvavitev za hudo trajno okvaro, jo lahko pri dojenčku delno premagamo z ustrezno fizioterapijo. Govorimo o plastičnosti možganov. Kadar je nekaj možganskih celic uničenih, preživele na novo vzpostavljajo dodatne medsebojne povezave in poskušajo premostiti izpad.