Prekinjanje spanja velja za enega najtrših orehov starševstva, s čimer se mama sicer sreča že v nosečnosti, a po rojstvu otroka marsikdaj eskalira in starševstvo naredi naporno in utrudljivo.

Pri prebiranju literature o spanju in uspavanju so me presenetila diametralno nasprotna stališča glede spanja in uspavanja otrok.

Kot že pri marsikaterih drugih temah se mi zdi, da je tudi tu precejšen razlog prevod ameriške literature, kjer je porodniški dopust precej krajši kot pri nas in zato težnja po čim hitrejšem samostojnem uspavanju otrok toliko večja. Tudi sama vem, da je večkratno nočno zbujanje čisto druga pesem, ko začneš hoditi v službo, v kateri moraš biti spočit in zbran in si ne moreš privoščiti sanjavosti in napol budnega stanja, ki ga lahko nekako vzdržuješ, dokler si še doma z otrokom.

Zakaj je spanje sploh pomembno?

Odrasli točno zaznamo razliko v razpoloženju, če smo naspani in če nismo. Zadostna (kolikšna je ta, variira od posameznika do posameznika) količina spanja je tudi predpogoj za zdrav življenjski slog. V spanju se naše telo regenerira in nabere novih moči. Za otroka je spanje pomembno, ker se v spanju izvaja tudi kognitivni razvoj. »Splošno prepričanje, da v spanju telo in še posebej osrednje živčevje počivata, že dolgo ne velja več. V nekaterih fazah spanja so namreč možgani dosti bolj aktivni kot med budnostjo. Spanje ima zato verjetno pomembno vlogo tudi pri zorenju možganov, namreč novorojenček, čigar možgani so v fazi intenzivnega razvoja, prespi več kot dve tretjini dneva,« piše zdravnica Barbara Gnidovec Stražišar.

Med spanjem se tudi izloča rastni hormon in otrok v prvem letu zraste več kot kadarkoli kasneje v življenju (no, z izjemo rasti v maternici, kjer je rastni skok seveda še večji).

Sicer ločimo med mirnim spanjem, t.i. neREM spanjem, ko otrok spi praktično negibno, diha enakomerno, srčni utrip je enakomeren ter aktivnim spanjem REM spanjem, kjer je REM kratica za »rapid eye movement«, za katerega je značilno, da je možganska aktivnost primerljiva s tisto v budnosti, otrok v spanju dela različne grimase (se spomnite nasmehov?); v tej fazi je dihanje neenakomerno, prav tako tudi srčni utrip. To je tudi faza spanja, v kateri sanjamo.

Povprečne količine spanja

Količina spanja se s starostjo manjša, prav v prvem letu pride do največjih sprememb. Novorojenček spi približno 16 – 18 ur na dan, 3-mesečnik 15 ur, 6-mesečnik 14-15 ur, 9-mesečnik 14 ur, 12-mesečnik 13-14 ur, 2-letnik 13 ur, 3-letnik 12 ur, 4-letnik 11 ur in pol, 5-letnik 11 ur.

S starostjo se tudi manjša količina dnevnega spanja: pri novorojenčku so ure spanja razporejene na šest do sedem obdobij spanja. 3-mesečnik spi podnevi približno 5 – 6 ur, 6-mesečnik 3 – 4 ure, 9-mesečnik 2,5 – 4 ure, 12-mesečnik 2 – 3 ure, 2-letnik 1 – 2 uri, 3-letnik 1 – 1,5. Gre seveda za povprečne deleže, odstopanja so možna v eno in drugo smer.

Cirkadiana bitja

Ljudje smo cirkadiana bitja, kar pomeni, da ponoči spimo, podnevi pa smo budni. Seveda nam ta cikel v sodobnih časih meša luč in tako budnost umetno podaljšujemo v čas, ko bi morali že davno spati, kar relativno uspešno funkcionira, dokler ne postanemo starši, ko se nam rodijo otroci, ki z rojstvom še nimajo razvitega cirkadianega ritma budnosti in spanja in se zbujajo bolj ali manj redno na 2 – 4 ure. Šele pri približno 3 mesecih starosti namreč začnejo razločevati med dnevom in nočjo in tako začnejo podaljševati nočni spanec in krajšati dnevnega.

Prvi pogoj za uspešno soočanje s spalnimi navadami dojenčkov so tako realna pričakovanja glede spanja dojenčkov. Dojenčki se ponoči zbujajo  to je dejstvo, seveda pa jim/si lahko pomagamo, tako da bomo vsi skupaj čim lažje prebili noč. Evolucijsko velja, da je bližina starševskih zvokov, vonjev, toplote … tisto, kar otrok pričakuje in kar je ne nazadnje nekoč dobesedno zagotavljalo njegovo preživetje, danes pa smo marsikdaj zelo neučakani pri učenju samostojnega spanja. Čeprav je povsem normalno, da se otrok do drugega leta enkrat ali dvakrat na noč zbudi. Morda gre tudi tu za vpliv severnoameriške miselnosti, kjer se ne morejo pohvaliti z dolgim porodniškim dopustom in so tako starši dobesedno prisiljeni naučiti otroka takojšnjega samostojnega spanca, saj službe zahtevajo popolno osredotočenost in seveda naspanost.

Pri tem še opomba, da »prespana noč« za dojenčka pomeni 5 ur neprekinjenega spanca. 5 ur torej in ne 12, kar bi si, ja, marsikdaj želeli.