Mravljica Marica je bila povsem drugačna od drugih mravljic, s katerimi je živela. Njej ni bilo do tega, da bi ves dan tekala naokoli in iskala hrano. Tudi do tega ji ni bilo, da bi morala vse pospraviti pred domačim mravljiščem, kadar so mravljice začutile dežni oblak. Pospravljanja in razvrščanja najdene hrane ni marala in na živce ji je šlo, da se je morala vedno pozdraviti z vsako mravljico in mravljinčkom, ki ga je srečala. Zakaj, zakaj, zakaj je bila beseda oziroma vprašanje, ki je najpogosteje prišla iz njenih ust. »Zakaj vedno jaz, zakaj tega ne morejo narediti drugi?«

 

Mravljica Marica se je zato najrajši držala sama zase, stran od drugih. Skrila se je med visoke travne bilke ali pa zlezla pod kakšen odmaknjen kamen in tam uživala v miru, stran od dela in obveznosti. Mravljišče je vedno zapustila zadnja ali med zadnjimi, da je lahko kakšni mravljici smuknila nekaj njenega živeža ali pa se je skrivaj pritihotapila v velikansko skupno shrambo in se razgledovala ter izbirala med bogato založenimi policami. Najrajši je imela sladkarije − karamelne bombone, lizike, sadne sokove, ki so jih mravljice zbirale v posebnih cvetnih čašah, čokolade, marmelado, …

 

In tako se je nekega dne zgodilo, da je hitela iz mravljišča proti svojemu priljubljenemu skrivališču med kamni, ki je bilo dovolj daleč stran, da je niso tam še nikoli opazili; iz shrambe pa je smuknila velik kos malinove lizike. Sonce je ravno prav sijalo, da se je košček slastne lizike topil in se ji lepil na njene drobne tačke. Marica je godla od ugodja in se predajala slastno sadno sončnim užitkom, ko je nekje v daljavi začutila topotanje človeških korakov, slišala kričanje, sonce je na kratko prekrila senca in potem je zaslišala le še padec nečesa velikega na tla čisto blizu nje.

 

Mravljica Marica je prav počasi vstala in šla počasi in previdno pogledat, kaj je nenavadna gmota, ki je padla nedaleč stran. Slišala je že za velikanske kamne, ki so znali leteti, videla je že, kako je velikanska odbijajoča gumijasta okroglina poteptala in razmetala njene kolegice, ampak to, to zdaj je bilo pa nekaj čisto drugačnega. In ko je prišla blizu velikanskega predmeta, so se ji usta razlegla v širok nasmeh. Bil je kruh, pa ne le nekaj drobtinic, ni bil kos kruha, ampak cela velikanska štruca kruha. «To bom imela lahko za celo zimo in mi sploh ne bo treba pokukati iz mravljišča,« se je zadovoljno nasmehnila Marica in stopila bliže k štruci ter jo poskusila dvigniti.  »Ugh, kako je to težko! Potrebovala bom pomoč.«

 

Hitro, kolikor so ji dale njene drobne noge, ki so morale nositi vse debelejše telo, je stekla proti mravljišču. A ni hitela prav dolgo, saj ji je kmalu začelo zmanjkovati zraka, da je pričela najprej sopihati, potem hropsti, dokler se ni naposled ustavila. »Saj res ne vem, zakaj tako hitim, saj kruh nima nog in zagotovo ne bo nikamor odšel,« je rekla, nekajkrat globoko vdihnila in potem počasi odšla proti mravljišču. Mravljicam, ki so bile zmedene, da Marico vidijo pred sončnim zahodom, je hitela razlagati, kaj se ji je zgodilo in kakšno čudovito odkritje je to, naj ji le pridejo pomagat, da bodo štruco lahko odnesle v njeno shrambo.

 

Mravljice so pohitele proti najdišču in po poti snovale načrt, kako bodo štruco kruha razkosale in jo po kosih odnesle v shrambo. Vedele so, da bodo morale biti hitre in učinkovite, saj je sonce že zahajalo, štruco pa zna kmalu najti še kdo drug. Ptiči, mravlje, morda celo polži … Marica je klepet mravelj poslušala in po glavi so ji švigale temne misli: «Kruh bodo razkosale in odnesle v shrambo, to pomeni, da bom morala ta kruh deliti z njimi, in kljub temu, da sem kruh našla jaz, bom deležna prav toliko kot vse ostale, to pa ni pošteno, zakaj bi drugi dobili več kot jaz, pa niso za to naredili čisto nič, samo štruco je treba odnesti v mravljišče in sama je ne morem …«

 

»Punce, no, fantje tudi,« se je zasopihano oglasila Marica, »malo sem razmišljala in … jaz mislim, da bo najboljše, če se ta štruca kruha odnese kar v mojo spalnico in ne v shrambo. Bojim se, da je ne bi kdo vzel kar zase in ne bo nič ostalo za druge.« »Ampak točno to želiš očitno storiti ti − vzeti celo štruco kar zase, vsi ostali pa bomo ostali brez?!« ji je odvrnil mravljinček Tomaž. »Štruco kruha bomo odnesli v skupno shrambo, saj je bo dovolj za vse in za lep del jeseni.« Ostale mravlje so mu pritrdile in Marica je spet razmišljala in bolj ko je razmišljala, manj ji je bilo prav in bolj nepošteno se ji je zdelo. »Glejte, saj, … pa naj si vsak od vas vzame en kos in ga odnese k sebi, ostalo pa k meni. Prav? Tako bo super za vse,« je dejala in se skušala nasmehniti. »Samo za vse ostale mravlje v mravljišču ne,« je odvrnil Tomaž, »za vse tiste, ki ravno tako vse dneve delajo, razvrščajo hrano, čistijo mravljišče, delajo prostor pod zemljo za nove zaloge, one naj bodo pa lačne, kajne?« »No, pa saj tukaj nimajo nič zraven,« je skomignila Marica, «štruco sem našla jaz, vsi mi jo bomo skupaj odnesli …« »Poglej, vsa hrana, ki jo kdorkoli od nas najde, gre v shrambo in je tam potem na voljo vsem.« »To že, ampak obroki so vedno tako majhni in jaz sem vedno lačna,« ga je prekinila Marica. »Obroki so tako veliki, da lahko jemo vsi vse,« je nadaljeval Tomaž, «seveda se vedno najde tudi kdo, ki se izmuzne straži in potem iz shrambe izmakne kakšno malenkost.« To rekoč je pogledal njene tačke, na katerih so se v zadnjih žarkih sonca svetile rdeče kapljice malinove lizike.

 

»Zdaj je pa dovolj, tega pa ne bom prenesla,« je bilo tedaj Marici dovolj. »Nesramnež nesramni. Veste kaj, ne potrebujem vaše pomoči! Sama bom odnesla štruco v svojo sobo, čisto sama in prav z nikomer je ne bom delila, ker ste vsi enako nesramni do mene!« Tomaž in ostali so gledali Marico in ona je gledala njih. Nič ni rekla in tudi Tomaž ne. Skomignil je z rameni in dejal. »Prav, pa pojdimo. Saj vsi vemo, kdo bo na koncu lačen.« Mravlje s Tomažem na čelu so se brez besed obrnile in odšle mimo Marice nazaj k domačemu mravljišču. Tu pa tam jo je kakšna ošinila s strupenim in prebadajočim pogledom, a rekla ni nobena nič.

 

Marica je tako do štruce prišla sama in bila je vesela, ko je videla, da je nedotaknjena štruca še vedno na svojem mestu. »Nič, najprej malo pojem, potem pa tole odnesem do mravljišča,« si je rekla in odtrgala kos skorje, «saj bom zmogla, saj sem močna in pogumna.« Ko se je najedla, je Marica postala tako zaspana, da se je za kratek čas ulegla pod kamen, preden bo nadaljevala z napornim opravilom. A kaj, ko je oči zaprla za dlje, kot je mislila in ko se je prebudila, je opazila, da je sonce skoraj že zašlo. «Joj, prejoj, pohiteti bom morala, preden zaprejo mravljišče,« je rekla na glas, stopila k štruci kruha, odtrgala največji kos, kar je mogla, ga dvignila in naredila nekaj počasnih korakov. «To je pa težko, zelo težko! Veliko težje, kot sem si mislila.« Odložila je kos kruha in odšla nazaj po novega. A Marica se je kmalu spet utrudila, nekaj malega prigriznila in potem spet pričela delati.

shutterstock_89907610

Mravljica, ki je prvič v življenju res nekaj delala, sploh ni opazila, da ji na drugi strani štruco kruha pridno trgajo tako ptički kot tudi mravlje iz sosednjih mravljišč in da je štruca vse manjša. Ni pa opazila niti, da ji druge živali pridno odnašajo kose kruha, ki jih je prinesla nekje na pol poti do mravljišča, v katerem se je medtem že zapiral glavni vhod. Mrak je počasi legal na zemljo in Marica je vse bolj hitela − nosila, jedla, počivala, jedla, nosila, počivala, jedla, počivala, jedla, nosila, vse dokler ni opazila, da štruce kruha ni več. «Vau, kako sem bila pridna!« si je ponosno rekla in odhitela h kupu kruha, ki pa se ji je tudi zdel manjši, kot bi moral biti. »Hm, nenavadno .., od cele štruce kruha je tu le še nekaj manjših kosov?! Le kako je to mogoče?« Tedaj je zaslišala razposajeno ščebetanje vrabčkov na veji nad glavo: «Kakšna super pojedina je bila to! Hvala!« Marica ni mogla verjeti! In v tistem hipu je priletel golob in ji kar tako, pred nosom, smuknil še en kos kruha. «Hej, počakaj malo, ti, ti … pernata nesnaga, kam letiš? To je moj kruh, MOJ KRUH, si me slišal?!« je vpila za njim, a goloba to ni zanimalo.

 

«Saj ne morem verjeti,« se je obupano sesedla na tla, «celo štruco kruha sem imela, zdaj pa so mi vse pobrali. Ne pobrali, pokradli!« Gledala je, pomahala soncu v slovo, ki je počasi tonilo za obzorje, in pobrala zadnjih nekaj drobtinic kruha, ki so še ostale. »Kaj za zimo, to bom imela komaj za večerjo,« si je žalostno rekla, «le zakaj nisem dovolila ostalim, da bi mi pomagale, pa bi bila sedaj že na toplem in tudi štruca bi bila na varnem.« Smrknila je in se odpravila v mravljišče, tiho in skozi stranski vhod, da je ne bi kdo opazil in jo kaj spraševal.