MOJ OTROK JE PRAVI MATERIALIST

Tudi vi obupujete, ker gredo materialne želje vaših otrok v nebo? Da bi jih zaprli v izolirnico, kamor duh današnjega potrošniškega časa ne seže, ni mogoče niti nima smisla, saj je prepovedani sad najslajši, lahko pa držimo vajeti potrošništva trdno v svojih rokah tako, da se usedemo v sedlo, na katerem jezdimo po križpotjih neskončnih materialnih dobrin starši, otroci pa naj ostajajo »le« sopotniki.  

Moja izkušnja: “Kdo je iz mojega otroka ustvaril materialističnega potrošnika? Nihče drug kot jaz, ker sva v prostem času šla v shopping-center, ker sem ga pustila gledati risanke, med katerimi so se vrtele reklame, med katerimi je opazil same »must-have« zadeve, ker sem v trgovini dovolila, da kupi to in ono. Ker sem se vmes odločila, da je tega dovolj, pa sem nekaj časa vodila strožjo politiko pritekanja stvari v hišo in sem jo potem spet omilila zaradi mnogovrstnih slabih vesti itd. Obstajajo lažja in težja obdobja za nas starše. Najtežje je vsekakor tisto, ki je ravnokar za nami, ko so nam z doprinosom stvari v hišo pomagali še dobri možje, prijatelji, sorodniki … prava darilnica, a kaj, ko je bilo reči toliko, da se danes otrok sploh ne spomni več na večino daril. Hlepi le po novih. Še vedno hvalim dan, ko sem se odločila, da ukinem reklame v hišni predalčnik, ker je od takrat mnogo želja ostalo neželenih. Pa ne samo s strani otrok, tudi odrasli družinski člani nismo rojevali želja, ki bi jih drugače v super ponudbi morali izkoristiti.”

 

Kako iz otroka zraste potrošnik?

Dr. James McNeal z Oddelka za oglaševanje na Univerzi v Teksasu je celoten proces razdelil na pet stopenj:

    1. Začne se, ko gremo prvič z 2-mesečnim dojenčkom na obhod po trgovini. Otrok že pri 2 mesecih zazna trgovino, izdelke, zvoke, barve in oblike. Opazuje in ob podpori staršev, ki so ga pripeljali v ta veličasten barvno-premikajoči-se-zvokovni tempelj, začne spoznavati, da je na kraju, kjer se dobi prav vse.
    2. V 2-letniku že zraste želja. Ko pokaže, začne cepetati ob polici ali v joku zahtevati »tisti« tovornjak, je vsakomur jasno, kaj hoče. Pritegnejo ga izdelki, ki so v povezavi z njegovimi najljubšimi junaki (npr. čevlji, na katerih bo Elsa).
    3. 3,5-letnik ne moleduje več za stvar, temveč jo sam izbere in prinese v nakupovalno košarico. Otrok najraje izbira med igračami, sladkarijami, oblekami in knjigami. Svoj izbor stvari, ki jih popolnoma nič ne potrebuje, je zmožen najti povsod. Ko se navadi, da mu pri starših z vztrajnostjo lahko uspe, se začne vztrajno pogajanje za stvari.
    4. 5,5-letnik si ne predstavlja, koliko je vrednost denarja, kljub temu pa hoče sam kupovati stvari.
    5. Po 8. letu sta otroku sistem ekonomske izmenjave in vrednost denarja že malce bolj blizu in lahko gre že sam v trgovino. Vedno bolj iz okrilja staršev prehaja pod vpliv vrstnikov.

Otroci vplivajo na naše nakupe. »Kidfluence« je izraz, ki izraža moč vplivanja, ki jo imajo otroci na starše. Trgovci želijo, da otrok moleduje in prosjači za igračko, saj se zavedajo, da mu bo morda z vztrajnostjo uspelo. Ali pa mu bo uspelo zato, ker bo starš rekel »da«, ko bo imel dovolj prigovarjanja, ali pa zaradi tega – kot večinoma klecnem jaz – ker npr. ni imel dovolj časa zanj, ker mu želi kupiti didaktično igračo, saj mu želi le najboljše … Otroci naj bi na tak način vplivali na petino nakupov staršev. »Prave« igrače so postavljene v liniji otrokovih oči, da jih otrok ne zgreši in nato nanje opozori starša.

NASVET: Določena naj bodo jasna pravila v trgovini: npr. ena majhna stvar, če je več, so to lahko le stvari, ki jih nujno potrebuje za šolo ipd., večje stvari pa naj si zapiše za rojstnodnevne želje. To pravilo načeloma deluje, če se ga strogo držimo, a nikakor ni zagotovilo, da otrok ne bo venomer znova poizkušal. A kot vidim pri svoji hčeri, če je odgovor jasen »ne«, se sploh ne pogaja več z mano, ker ve, da ne bo nič dosegla (razen ob mojih slabih dneh, ko hočem s kakšnim darilcem kompenzirati premalo časa ipd.).

Oglaševanje, ki se nanaša na otroke, je strogo ločeno po spolu. Iz deklic želi ustvariti roza princese, ki bodo čim hitreje odrasle in že v ranih letih začele spremljati modne trende. Pri dečkih pa želijo spodbuditi občutek »Življenje je igra. Igrajmo se.«, pri čemer proizvajalec dečku nudi občutek, da ga popolnoma razume ter da so starši (in učitelji) čudaki, ker se upirajo tem svetovom iger in imenitnih kreatur.

Otroci so specialisti za stvari, ki jih hočejo imeti. Točno vedo, kaj hočejo: hočem točno tiste lego kocke, točno tisto punčko. Saj ste že videli starše, izgubljene v trgovskem kraljestvu igrač, ki so iskali »tisto« igračo. Ima že 20 podobnih punčk in mama se čudi, zakaj ji bo še ena, a hči hoče prav to, ker ima malce drugačno barvo las. Pozna trgovine in pod vplivom reklam ve, katere so tiste res dobre, saj so slogani ustvarjeni tako, da jih lahko kot pesmico melje po glavi. Logotipe otroci poznajo že pri treh letih.

Šokantno: več kot polovica japonskih in francoskih staršev, ki jih je zajela neka raziskava, šteje nakupovanje za igro. Kje preživljate prosti čas? V naravi ali v trgovini? Ali morda otroku predajamo sporočilo, da je nakupovanje hobi in da je trgovina zabaviščni park? Močni vidni in slušni dražljaji močno vplivajo na otroka. Posledično potrebuje takšne močne spodbude tudi v drugih delih svojega življenja, npr. v šoli. Naj mu bo od malih nog jasno: v trgovino gremo, ker nekaj potrebujemo, to ni način zabave.

Narava me ne zanima. Otrokom, ki razvijejo materialistične vrednote, je figo mar za zmanjševanje odpadkov, recikliranje in ohranjevanje vode.

Oglaševanje vpliva na prekomerno telesno težo. 50 % vseh TV reklam na otroškem programu se nanaša na hrano. Otrok, ki vidi reklamo za kosmiče s podobo risanega junaka, bo naslednjič v trgovini izbral to znamko. Običajno pa je tako, da najmanj nezdravo hrano najbolj oglašujejo in bum – smo že pri prenajedanju in debelosti. Dodajmo še to, da mlajši od 6 let vse, kar vidijo na ekranu, sprejmejo za sveto resnico. Meritev možganske aktivnosti otrok, ki so bili izpostavljeni oglasom, je pokazala zmanjšano možgansko aktivnost v delu možganov, povezanim s samonadzorom.

Dolgoročno potrošništvo vodi v slabše umske sposobnosti. Raziskava med 400 velikimi ameriškimi delodajalci je pokazala, da je mnogim njihovim novo zaposlenim, ki so bili v mladosti prežeti z bliščem in lepoto intenzivne komercializacije, primanjkovalo kritičnega razmišljanja in osnovnih veščin reševanja problemov, kot je kreativnost, ki jih otroci urijo preko najbolj poceni in zabavne aktivnosti – proste igre.

Oglasi znajo biti izjemno čustveni. Prodajajo takšno srečo, da para srce, ker nihče od gledajočih pač ni v taki poziciji. Ampak jaz kot odrasel to vem, moja 8-letnica pa ob gledanju reklame za trgovski center, ki prodaja srečno vedno nasmejano družino s smrečico, pod katero se šibijo darila, kjer se točita med in mleko, pa vpija podobo tako očitno, da me boli srce, ker vem, da ima ona »le« mater, ki ji nič ne pusti, bratca, ki ji nagaja, stvari, ki se ne pospravljajo same, čarobne paličice ji tudi še ni uspelo pridobiti … torej, morda pa je čas, da naloži poln voziček v tej trgovini in v dom končno pripelje srečo. Da, oglasi igrajo na noto, da nas bodo stvari osrečile. Raziskave o sreči to nedvomno zanikajo, odrasli naj bi se tega zavedali, otroci pa so kot nedolžna goba, ki srka vtise in verjame sporočilu, da je stvar nujna za to, da se bomo imeli »fajn«. V resnici oglasna sporočila s širjenjem sreče dejansko širijo depresijo in nizko samopodobo.

Otrok verjame tistemu, kar vidi. Na oglasu je zadovoljen in srečen otrok, iskrivih oči, kakršen si želi biti tudi sam. Ko mama reče »ne«, ima otrok občutek, da ga je oskubila tiste sreče.

Otrok do 8. leta težko razume, kaj je namen oglasa. Nekje do 11. leta se mu zbistri ideja oglaševanja, a to še ne pomeni, da bo sla po oglaševanih izdelkih kaj manjša. Glava že pozna namen oglaševanja, a čustva še vedno težijo k tisti sreči, ki jo ponuja oglas. Oglaševalci so tudi dobro preučili, katere zvoke in vizualne učinke ter koliko ponavljanja je potrebnega, da si otroci oglase dobro zapomnijo.

NASVET: poskrbite za čim manjšo izpostavljenost bombardiranju z oglasi. Ocenjujejo, da je otrok na letni ravni izpostavljen okoli 40.000 reklamam. Sicer zveni veliko, a če pomislimo, da se z njimi srečuje ne le na televiziji in telefonu, temveč celo v šoli in pri zdravniku, potem to sploh ni tako ogromna številka.

Za igro ne potrebujemo ničesar

Konvencija o otrokovih pravicah OZN je igro uvrstila na seznam otrokovih pravic, kar je logično, saj je ustvarjalna igra nujna za zdrav razvoj otroka. V bistvu bi to moralo biti jasno vsakomur, ki malce opazuje otroke, a žal je danes tovrstna igra ogrožena ravno zaradi pridobitev, ki omogočajo vse na en klik, ne da bi bilo treba karkoli misliti. To ima močan vpliv na to, kako otrok dojema svet, kako ga bo osmislil, dolgoročno pa vpliva na izume, znanstvene dosežke ipd. Tako so otroci, ki jim je tudi v današnjem svetu omogočeno dovolj proste igre, bodoči izumitelji, znanstveniki in intelektualci, slabši potrošniki. Ni jim treba trošiti denarja za stvari, saj ustvarijo stvari praktično iz ničesar.

Več časa porabijo pred zasloni, manj časa jim ostane za prosto igro. Otroci vpijajo vtise. Zakaj jih ne bi polnili s čudenjem, ustvarjalnostjo, vprašanji, ki spodbujajo razmislek o svetu in njihovem mestu v njem, seveda počasi, umirjeno, v okolju, ki ni prežeto z raznovrstnimi vibrirajočimi napisi in znaki?

Za to ne potrebuje veliko igrač. Najboljše so tiste, ki si jih z domišljijo, ki poleti na krilih, »izdela« sam. Npr. lesena paličica je lahko kuhalnica, svinčnik, telefon, punčka … neverjetno, kaj vse otroci vidijo v navadnih stvareh. Za igro jim sploh ni treba ničesar kupiti. Predšolski otroci odkrivajo svet s celim telesom. Za spoznavanje zakonitosti sveta uporabljajo vid, tip, voh, sluh. Senzorna igra je zanje zakon, npr. packanje z blatom, vse, kar vključuje vodo, različne teksture itd.

Če želimo nekaj kupiti …

Ker pa se pogosto počutimo, da bi jim radi nekaj kupili, pa bodimo »ne-pametni«: to pomeni, da namesto t. i. pametnih igrač kupujemo za današnji čas že bolj vintage igrače: preproste kocke, ustvarjalni material, punčke, »pliškote« brez priključka do spleta ipd., ki jih je mogoče uporabiti večkrat in na več načinov. V naši hiši sta klasika Pingvinček in Krtek, ki sta spletla na tisoče zgodb hčeri, zdaj pa ju je za svoja vzel še sin-malček. Uživala sem ob opazovanju, ko je z njima rasla hči, zdaj pa je z njima na popolnoma drug način začel »sodelovati« še najmlajši.

L.M.