Starši hitro znamo biti zelo »zateženi«, težje pa se sprostimo v igrivosti. Igra je poseben čas. Je nedeljena pozornost. Za odraslega zna biti kar zalogaj, ker ne zna preklopiti na raven otroka.
A kadar mu uspe, je vseeno čarobna. Ker tudi odraslega ponese v bolj sproščeno in prijetno občutje.
»Mami, ti si vedno tako resna in ves čas imaš neko delo.« Stisne me. Sem res postala stara sitnoba, ki deli ukaze, zjutraj meče otroka iz postelje in ju zvečer, obratno, podi spat, vmes pa še stotero pametnih nasvetov, svaril, nasvetov iz pametnega kota … oh, no, saj res, kdo me sploh posluša … »Mami, pa kdaj boš ti šla malo na počitnice?« je bil stavek, ki ga izreče hči po tednu dni, ko sem v službi imela dopust.
»Pa saj sem bila teden doma.« »Ni res, ti nisi nikoli na počitnicah, ves čas imaš neko delo.« Stisne me že drugič. Očitno je res, čisto preveč resno sem se lotila zadeve, ki se ji reče življenje, in morda je čas, da si povrnem nekdanji sloves pri svoji hčeri, ko sva tegobe vsakdana premagovali s pomočjo Pingvinčka in Krtka, ki sta bila glavna protagonista, ki sta reševala najin mali svet, in se je ves dan vrtel okoli njiju.
Sodelovala sta v vseh pripravah mize, likanju, pometanju, sesanju, čiščenju, kuhanju. Vmes pa so se med njima kresale tudi iskrice, saj je bil eden priden, drugi nagajiv. Dva pola, ki sta se borila za prevlado. In njune domislice so krojile vsakdan. Bilo je naporno (ker včasih je človek pač brez idej, ko se mora pogovarjati s plišastima igračama, včasih preprosto ni pri volji ali pa bi raje samo delil pametne nasvete in se ne trudil preveč).
A danes mi hči pravi, da je bilo nekdaj, ko sta »živela« v najini sredi, ko sem zjutraj njiju »metala« iz postelje, si izmišljala njune monologe in reševala njune zagonetke, ki so se pojavile v glavi moje hčere, bolj zabavno. Nato, je bila stara »že« 7 let, dobili smo dojenčka in Pingvinček in Krtek sta se čez noč upokojila oziroma onemela. In življenje ni bilo več tako lepo. Postalo je sitno, sivo, polno togih pravil in prepovedi … Kje je mami, ki je znala vsakdanje delo obrniti v igro?
In kdaj je starševstvo izgubilo kompas?
Ko se je spremenilo v obsesivnost, perfekcionizem in nadzor. Polno frustracij in notranjih konfliktov.Ker se počutimo kot zgube, ker naš otrok nima tega in tega, ne presega vseh težavnostnih nivojev itd.
Mar res potrebuje vse te pripomočke in dejavnosti? V resnici ne potrebuje ničesar. In nekdaj so to vedeli. Ne potrebuje pripomočka in spodbude, da se bo igral v blatu, da bo skakal po lužah in plezal na drevo. To bo storil spontano. Starši pa želimo delovati »odgovorno« in nas bo ob tem skrbelo, da se bo prehladil, da bo padel, da se bo umazal, da si bo strgal hlače … Težko smo igrivi, ker smo tako resno vzeli starševsko vlogo, da v 99,9 % čutimo odgovornost in skrb, namesto da bi občutili čudenje nad spontanostjo in igrivostjo svojega otroka. Strahovi, zategnjeni vzorci, utrujenost, uf, vse to nas muči, da nam nikakor ne uspe nastopiti na bolj prešeren način.
Obljubim sebi in hčeri, da se bom poboljšala
Še dodaten zagon pa mi je dal psiholog dr. Lawrence Cohen, ki je nekakšen oče koncepta igrivega starševstva. Otroci se igrajo. To počnejo avtomatično. Odrasli smo resni, odgovorni in delamo. Za igro v našem svetu ni prostora in časa. Mišica za igro v odraslem je ohlapna, igralno smo okorni. Nekateri odrasli se sploh ne znajo igrati (oziroma bolje rečeno: prepustiti igri). Kakšna škoda, ker nas to oropa tudi kreativnosti. Prek igrivosti namreč lahko dostopamo do globljega razumevanja izzivov in najdemo originalne zamisli za naporne vzgojne situacije. Cohen pravi, da ima vsak človek skodelico, v kateri hrani zalogo pozitivnih čustev. Skodelica je otrokov rezervoar čustvene stabilnosti in povezanosti. Pozitivna interakcija s starši, sorojenci in prijatelji polni skodelico, medtem ko jo negativne izkušnje ali predolgo ne-polnjenje izpraznijo in otrok nujno potrebuje novo zalogo »tekočine«.
Igra poboža in odmota zapletena občutja
Otrok je sam s svojimi čustvi, pogosto ujet vanje, zato se ne zna odmotati iz njihovega primeža. Ko pa se starši spustijo na njegovo raven, takrat pa se omot končno lahko razpre in otrok zažari: »Končno me je mami videla.« Če starš na igriv način pristopi do njega, otrok pridobi občutek osebnega nadzora.
Dr. Cohen pravi, da je kot oče tudi sam ugotovil, kako pomembno je, da se z otroki čustveno povežemo ter da je pri tem ključna prav igra. Otroci namreč živijo v svetu igre. Ta je most, je najbolj konstruktiven pogovor, ki ga imamo lahko z otrokom. Ne gre za besedno kramljanje, temveč globljo povezavo, ki temelji na ljubezni in igri.
- Igra rešuje zagonetke. Igre lahko odigrajo pomembno vlogo pri različnih otrokovih težavah. Npr. če se otrok zjutraj v vrtcu težko loči od mamice, z igračkami lahko preigravate podobno sceno (»Dan, dan.«, »Nasvidenje.«).
- Igra obelodani težko izkušnjo. Otrok jo lahko na varen način izpostavi, da na prosto. Seveda z igro ne rešimo težave, jo pa obelodanimo. »Tu sem zate.« Varno se lahko navezujeva.
- Domovi so polni otroških pobarvank. Sama se ne bi nikoli spravila k barvanju pobarvanke, mnogokrat pa sem barvala s hčerko, zlasti ko je bila bolna ali na dopustu. In moram reči, da je barvanje resnično imelo odličen učinek name – postala sem bolj osredotočena, umirjena, zbrana. Bilo mi je lepo. Tako preprosto, pa takšen terapevtski učinek. Znanstveniki pritrjujejo mojim občutkom: možgani naj bi med barvanjem dosegli pravo meditativno stanje. Znižajo se ravni stresnih hormonov, negativne misli izpuhtijo, navdahnejo nas lepši miselni toni, oviti v kreativne ideje. Barvanje prebudi notranjega otroka.
- »Pokaži, kdo si.« Pri igri spoznamo otroka, na plan privrejo pravi občutki in izkušnje, ki jih ne znajo ubesediti. Kot starši moramo slišati, kaj nam imajo povedati in oni jih morajo deliti z nami. To je pač ta starševsko-otroška naveza.
- »Jutro je, vstati bo treba.« Kdo pa rad sliši, da je na vse zgodaj nekaj treba in to celo nekaj tako groznega, kot je zapustiti toplo zatočišče in to še pred zoro? Ne, ne bom. Če pa pokliče jutranji palček ali če nas s čarobno paličico prebudi vila Jutranjica, pa bo šlo lažje. Strokovnjaki se strinjajo, da nekaj igrivih minut na začetku dneva privarčuje mnogo časa, ki bi ga porabili za pregovarjanje še pred sončnim vzhodom.
- »Kako je bilo v vrtcu?« »V redu.« (pika in konec.) In nismo izvedeli nič. »Kaj ste pa delali?«, vrtamo dalje. »Nič. Ne spomnim se.« Oh, mami igraj se z mano, pa ti bom vse povedal na moj najljubši način.
- »Bonton je lahko bombon.« Učenje pravil prek igre sploh ni tako zapleteno.
- Lutke so zdravilne. Otrok bo lutki zaupal, kaj ga teži. Tudi otroci, ki se težko izražajo in se stiskajo vase, bodo ob lutki pozabili na sramežljivost in se ji lažje zaupali.
Morda porečete…
- »Pa saj se ne znam igrati.« Mnogi starši se čutijo pod pritiskom, ker se jim zdi, da morajo biti smešni. Pa ni treba udejanjati nobenih smešnosti ali igrati klovna. Samo bodite pristni. Igra pride iz spontanosti.
- »Kaj bom posegal v igro, ko pa se sami tako lepo zamotijo?« Res je, ko »padejo noter«, jih samo opazujte in veliko tega, kaj se plete v otrokovi notranjosti, boste prepoznali že iz tega. Ne mislite pa, da vas sploh ne potrebujejo. Ravno nasprotno, kadar so ujeti v svojih čustvih, kar se morda na zunaj zrcali v neprijetnem vedenju in besedičenju, lahko igralni intermezzo razbistri in ohladi ozračje.
- »Nič se ne gibajo.« Če jih silimo s pohodom in priganjamo, bodo izgubili vso voljo do hoje. Če pa bomo z njimi iskali skrivne zaklade, se igrali skrivalnice s čarobnimi bitji, odkrivali bivališča gozdnih prebivalcev in darila gorskih strmin, pa bo gibanje prišlo spontano. Igrivost tako rekoč spontano ustvarja gibanje. Fizična akcija na igriv način je vseživljenjska popotnica za ljubezen do gibanja.
- »Po službi nimam energije za igro.« Včasih smo izžeti od dela, doma vidimo samo en kup opravkov, z mislimi smo razsekani na kose, otrok pa bi se igral z nami. Počutimo se popolnoma nerazpoloženi za to, da bi stopili na raven malega bitja, kateremu predstavljamo vesolje. Če se potrudimo in poprimemo za tisto žogo, avto ali si samo nadenemo smešno kapo, nam bo morda prav igra povrnila izgubljeno energijo, saj bo prinesla pridih kreativnosti v naš mali (odraslo utesnjeni) svet.
Življenje zna biti eno samo hitenje. V tem hitenju smo vedno v zamudi. Ne postorimo vsega v službi, doma komaj opravimo nujna dela. Bo kdaj drugače? Priznajmo si: nikoli. Lahko pa naredimo klik v glavi in mantro »Za igro potrebujem tako veliko časa.« spremenimo v »Vsakdanja opravila lahko spremenim v igro.«. Življenje bo postalo manj stresno in bolj zabavno.
Življenje je lepo, če …
- za začetek dneva uprizorimo ples v kuhinji,
- smo dramatični in ukazujemo kot Gospa Sonja z lasuljo in si izmišljujemo like,
- smo smešni,
- z otroki delimo zgodbe in igre iz našega otroštva. Otroke izredno zanimajo zgodbe »iz starih časov«, ko sta bila še mami in oči tako velika, kot on,
- se sproščamo ob opazovanju otroške igre …
Lana May