Moj sin je star 9 mesecev. Rodil se je s težo 3600 gramov in velikostjo 54 centimetrov. Na vseh pregledih pri pediatru v prvi polovici leta je bila njegova rast vedno nekje na 80. percentili po tabeli, ki jo uporablja pediatrinja. Po šestem mesecu pa se je rast kar precej zaustavila in zadnji dve merjenji je bil sin po rasti čisto povprečen, na 50. percentili. Ne gre za osebno kaprico, skrbi me, ali je normalno, da je njegova višina glede na povprečje tako padla? Pediatrinja pravi, da moramo za resnejši razmislek počakati, mene pa zanima, kaj to sploh lahko pomeni.
Odgovarja: As. Lev Bregant, dr. med., specialist pediater
Draga mamica!
Ne vidim, kje se skriva težava! Pravite, da je rast vašega sinčka v mejah normale, celo na 50. percentili, kar pomeni, da je točno na sredini oz. na povprečni vrednosti. Otrokova pediatrinja ima popolnoma prav, ko vam pravi, da bo za resnejšo oceno treba še počakati. Bojim se, da gre v opisanem primeru bolj za vašo kaprico, kot za skrb zbujajoč problem. Dojenčki niso industrijski izdelki, ki priletijo vsi enaki iz stiskalnice in rabijo servisni pregled na eno leto ali 1000 km. Mamicam velikokrat svetujem, naj se ne obremenjujejo z nepotrebnimi skrbmi in naj ne iščejo problemov tam, kjer jih ni. Žal težave prepogosto pridejo same od sebe!
Poleg tega ste mi dali premalo podatkov, da bi lahko sklepal o kakršni koli motnji v hitrosti rasti otroka. Za oceno rasti bi potreboval podatke o višini in teži staršev, kako je potekala nosečnost, kako, predvsem pa s čim hranite otroka, morda še dojite in če že dodajate drugo hrano ter še mnogo drugih, na oko nepomembnih podatkov.
Pričnimo od začetka. Ali so bile začetne vrednosti teže, dolžine in obsega glave natančno izmerjene? V porodnišnici drugače merijo otrokovo dolžino kot kasneje v posvetovalnici. Prva dolžina je bila izmerjena s šiviljskim metrom; babica gre z metrom od pete do temena, pri čemer je lahko novorojenčkova nogica popolnoma stegnjena ali pa malo manj. Napaka do enega centimetra v obe smeri je zelo možna. V posvetovalnici praviloma merijo otroke v koritu, kamor jih »stisnejo« med obe steni. Zato so te vrednosti praviloma manjše od izmerjenih s šiviljskim metrom. Poskusite otroka izmeriti sami. V treh poizkusih bodo tri vrednosti!
Moj naslednji morebitni dvom je o uporabi tabele za spremljanje hitrosti rasti. Ima pediatrinja ustrezno tabelo za slovensko populacijo otrok? Znano je, da je rast otrok med rasami zelo različna. Ne smemo primerjati belcev s črnci, črncev z Azijci itd. Rumena rasa je praviloma manjša od bele. Tudi Romov ni smiselno primerjati s Skandinavci ali Dalmatinci.
Zakaj pa potem sploh tako pogosto merimo in tehtamo dojenčke, boste vprašali?
V prvih mesecih življenja so telesna teža, dolžina in obseg glavice pomembni podatki za oceno ustreznega telesnega razvoja, predvsem pa veliko povedo o pravilni prehrani in negi otroka. Večina mladih mamic se kar nekaj časa lovi pri učenju hranjenja. Zelo so negotove, rabijo veliko spodbud in potrjevanj, da je z otrokom vse v redu. Nekatere najdejo samozaupanje in rutino prej, druge kasneje. V naši kulturi se še vedno meša veliko vplivov in »doktrin« o načinu hranjenja dojenčka. Večinoma dojenje že velja za najboljši način hranjenja in materino mleko za najbolj kakovostno živilo v prvem letu. Še vedno pa srečujemo primere, ko matere ne želijo dojiti, ko nimajo dovolj zaupanja, da imajo mleka dovolj, ali se jim zdi, da je njihovo mleko enostavno premalo za otroka in mu želijo ponuditi »nekaj več«. Prehitro posegajo po nadomestkih in dodatkih, pogosto menjajo vrsto mleka in otroka dobesedno »utapljajo« v hrani. V teh primerih so obiski v posvetovalnici zelo koristni. V teh primerih topla beseda spodbude odtehta vsako tehtanje in merjenje.
Na drugi strani pa moram povedati, da se vsaka skrita bolezen (prirojena, dolgotrajna, kronična, celo blaga) najprej izda s slabim napredovanjem otroka in upočasnjeno rastjo.