Samo ena je MAMA | mama.si

milivojevic_naslovnaNa pomen discipline pogosto pozabljamo

 Kako vzgojiti otroka, ki bo kot odrasel srečen in notranje izpolnjen, obenem pa odgovoren? To vprašanje si danes zastavljamo starši, ki se ob številnih obveznostih trudimo z otrokom kakovostno preživeti pičel prosti čas. Psihoterapevt transakcijske analize dr. Zoran Milivojević, ki ga poznamo predvsem kot avtorja knjig Emocije, Formule ljubezni in Mala knjiga za velike starše, pripravlja pa že ilustrirani vodič za starše o osnovah racionalne vzgoje, poudarja, da moramo vzgojo otrok vrniti tja, kamor sodi – v odnos med starše in otroka. Starši morajo ohraniti odgovornost za vzgojo, ne pa je prepuščati drugim. Imeti morajo sposobnost vplivati na otroka, da dela, kar je dobro in koristno, čeprav neprijetno. Kot je poudaril v intervjuju, brez samonadzora otroka ne moremo pričakovati odgovornega odraslega, sposobnost samonadzora pa lahko otrok razvije le, ko starši uspešno nadzirajo otroka.

 Katere so po vaših izkušnjah glavne posebnosti slovenskih staršev?

V zadnjega pol stoletja se je veliko spremenilo. Tradicionalne vloge so razpadle, ne le vloga moškega in ženske, ampak tudi očeta in matere, število otrok je manjše, življenje družine pa povsem drugačno. Ljudje so se oddaljili, svojim otrokom pa zelo približali. V takšnih razmerah se je težko znajti. Opažamo na primer, da starša danes tekmujeta za vlogo matere. Včasih to privede do tega, da se moški znajde v vlogi matere, ki ljubi, ženska pa prevzame vlogo očeta in le ona vzgaja otroka. Kar nekaj staršev je obtičalo v vlogi starša, ki ljubi otroka, a mu ne dovoli odrasti in se osamosvojiti. Odrasli otroci to sprejemajo, ne želijo odrasti in ne prevzemajo odgovornosti. Celo pri štiridesetih ostajajo pri starših. Pomembno je, da o tem kritično razmišljamo, da bi uvideli, kaj je najbolje za izhod iz zmešnjave.

Kaj so vzroki teh težav in kako jih razrešiti?

Veliko jih je, od ekonomskih do psiholoških. Menim, da je k tej problematiki zelo doprinesla mentaliteta v bogati družbi, usmerjena v hedonizem, v ospredje katerega so posameznik in njegova občutja, uživanje, v katerem najde kakovost življenja. To se je močno odrazilo tako v partnerski ljubezni, in sicer v nestabilnosti čustvenih zvez in zakonov ter manjšem številu trajnih skupnosti, kot v odnosu do otrok. Prevladujoči način vzgoje je trenutno ta, da otrokom stalno nudimo užitek, izključno pozitivne izkušnje, saj naj bi bila vsaka negativna izkušnja zanje travmatična. Tako jih za življenje ne pripravimo dobro, kar jim pozneje povzroča težave. Mislim, da je za rešitev najpomembnejša sprememba paradigme vzgajanja otrok. Staro paradigmo, po kateri otrokom dajemo le disciplino, ljubezni pa jim ne izkazujemo, smo zamenjali z novo, po kateri dajemo ljubezen, otrok pa ne discipliniramo. Posledično imajo otroci težave s samonadzorom in vztrajanjem pri delu. So ustvarjalni in inteligentni, a to za uspeh in zadovoljstvo v življenju odraslega ni dovolj. Vrtci in šole so razmeroma nemočni pri otrocih, ki se ne nadzirajo dovolj in se ne želijo učiti, kot tudi pri njihovih starših. Družbeni dogovor med starši, vzgojnimi institucijami in državo je prekinjen in zato tudi tu vlada nered.

Kako odnos med staršema pogojuje otrokovo prihodnje delovanje?

Otrok ima rad starše in jim želi postati podoben. To posebej velja za starša istega spola. Otrok vpija različne prizore, kako se v njih obnašata starša in rešujeta situacije, ter se tako uči. Ti posnetki so zelo pomembni, saj jih bo otrok nekega dne uporabil pri lastnem obnašanju. Kot je opazil Nobelov nagrajenec Konrad Lorez, je najbolje, da ima otrok vzornika v nekom, ki je nekaj let starejši, kar je primer v družinah z veliko otroki. Žal v sodobnih družinah z enim ali dvema otrokoma, v katerih so starši ločeni od primarne družine, ti vzori ne obstajajo. Mnogo staršev je veliko starejših od svojih otrok, zaradi dela pa so z otrokom le po uro na dan, zlasti očetje. Zato otrok ne vsrka dovolj prizorov od staršev. Vzgojiteljice v vrtcih so dober vzor otrokom, vendar pa je veliko otrok prepuščenih vzorom iz medijev. Posebej so ogroženi fantki, saj v letih, ko oblikujejo svojo moško identiteto, okoli sebe nimajo dovolj moških vzorov – v vrtcih in šolah so večinoma ženske. Deklice imajo rade matere, a jim ne želijo biti podobne. Pred puberteto deklica mater doživlja kot žrtev – kot žensko, ki dela v službi in doma, ne skrbi dovolj zase in ne uživa dovolj. Zato v puberteti mater kot vzor odbija in se obrača k MTV. Materam svetujem, da niso le matere ter da so dobre tako do sebe kot do drugih. Le tako jim bodo hčerke želele biti podobne. Na očetih pa je, da ne silijo v vlogo matere in z njo tekmujejo, temveč da otroke odpeljejo v svet, jim ga odkrivajo in z otroki preživljajo čas.

S sodobno vzgojo naj bi se povečeval delež vedenjsko problematičnih otrok, razvajenih in narcisoidnih. Kaj bi moral biti za starša alarm?

Reagirati ob alarmu je zelo pozno, čeprav ne prepozno. Malo truda na začetku se zelo obrestuje v naslednjih osemnajstih letih. V sodobnem vzgajanju otrok je težavno predvsem osredotočanje na izkazovanje ljubezni otroku. Starši se zavedajo, da otroci, ki niso bili deležni ljubezni, odrastejo v nevrotične in nesrečne odrasle. Zato otrokom ljubezen izkazujejo na vsakem koraku in se izogibajo kakršnikoli travmatični izkušnji. Ko poskušajo otroku nekaj prepovedati oziroma mu ne dovolijo, kar si želi, z grozo odkrivajo, da takrat otrok misli, da ga ne marajo, kar jim jasno pokaže. Prestrašijo se, da ga travmatizirajo, da bo postal nevrotična oseba, in svojo prepoved umaknejo. In takšno razmišljanje, ki ga imenujem ideologija srečnega otroka, je težavno. Vse, kar je pomembno za poznejše funkcioniranje v življenju in kar imenujemo discipliniranje, otrok doživlja kot neljubezen, zavračanje. Posledično starši otroku nudijo ljubezen brez discipline, s čimer se njihov otrok nauči, da je normalno, da je »središče sveta«, da so drugi dobri le, dokler mu služijo. S takšnim otrokom, žal, upravljajo njegove želje, ki jih on ne more nadzirati. Da bi otrok razvil samonadzor, saj brez njega ni odraslosti, ga morajo nadzirati starši. A ker takšni starši ne uspejo nadzirati otroka, temveč otrok nadzira njih, otrok ne bo razvil sposobnosti samonadzora, delovnih navad, vztrajnosti pri doseganju ciljev. Ostal bo na ravni primitivnega hedonizma. Takega otroka označujemo kot razvajenega, ko bo odrasel, pa bo postal narcisoidna oseba. Na področju vzgoje smo šli iz ene skrajnosti v drugo, torej od vzgajanja po formuli discipliniranja brez izkazovanja ljubezni do permisivne vzgoje izkazovanja ljubezni brez discipliniranja. Danes je permisivna vzgoja, ki je prevladovala zadnja tri desetletja prejšnjega stoletja, preživeta. Aktualno je postpermisivno vzgajanje po formuli ljubezen in disciplina.

Kaj so vaša najpomembnejša priporočila?

Starš se mora zavedati cilja – priprave otroka na samostojno življenje v družbi. Ko v neki situaciji ne ve, kaj storiti, naj se spomni cilja, saj mu lahko to pomaga pri sprejemanju odločitev.

Osnove vzgajanja otrok so zelo enostavne in izhajajo iz formule ljubezen in disciplina. Dokler starš izhaja iz te formule, ne bo naredil napake, otrok pa bo zrasel v samostojno, odgovorno in ljubečo osebo.

Staršem priporočam, da preberejo knjigo Garyja Chapmana Pet jezikov ljubezni, ki je namenjena partnerski ljubezni, a jo lahko odlično uporabimo pri otrocih. Starš lahko otroku ljubezen izkaže z dotikom, lepo besedo, uslugo, darilom in tako, da mu nameni del svojega časa. Pri otroku kot osebi so posebej pomembne pohvale. Gre za izraze, kot so: lep si, pameten, spreten, zdrav, vreden idr. Pohvale se kot nalepke lepijo na otrokovo samopodobo in mu pomagajo, da zgradi pozitivno identiteto.

Nekoč so verjeli, da izkazovanje ljubezni otroke pokvari, danes pa vemo, da ljubezen otrok ne more pokvariti. Kar kvari, je pomanjkanje discipline in kazni. Disciplina v latinščini primarno pomeni učenje in poučevanje, pomen pa se je razširil na vzpostavljanje reda. Na vnašanje reda v otrokovo življenje in psiho, da se otrok podredi staršem, so sodobni starši pozabili. Mnogi ne razumejo besede podrejenost, ker ne razumejo, da mora v družini obstajati red, v tem primeru vertikalni, da odrasli, mati in oče, odrejajo (še ena beseda, ki ima v korenu besedo »red«), kako mora biti, da bo dobro za vse.

Discipliniranje se nanaša na tri neprijetne stvari, ki jih morajo starši narediti, če želijo, da otrok odraste v delujočega odraslega. Prvič, starš zavrne tiste otrokove želje, za katere meni, da so nesprejemljive ali neprimerne. Drugič, starš otroka prisili, da dela tudi neprijetne, a koristne stvari, kot je na primer pospravljanje igrač. Tretjič, starš kaznuje otroka, ko ne spoštuje pomembnih pravil. Težavno pri discipliniranju je, da majhen otrok vse tri elemente discipliniranja doživlja kot neljubezen.

Z otrokom upravlja naravna, lahko rečemo živalska motivacija po sistemu prijetno – neprijetno. Otrok verjame, da je vse, kar izzove prijetnost, koristno in dobro, kar izzove neprijetnost, pa škodljivo in slabo. Majhen otrok se rad igra, ne mara pa pospravljati igračk. To je prva oblika dela, s katero se sreča. Delovne navade niso stvar biologije ali genetike, ampak se pridobijo, ko otrok doume, da mu bo mnogo bolj neprijetno, če igračk ne pospravi. Starši smo tisti, ki povzročimo neprijetnost ob nepospravljenih igračah. Zelo pomembno je, da se starši tega zavedajo, zlasti matere – majhen otrok mora malo trpeti, da bo razvil sposobnosti, ki mu bodo prinesle zadovoljstvo in srečo v življenju odraslega. Zato imejte pred očmi cilj samostojnega in zadovoljnega otroka kot odrasle osebe.

Enako velja za postavljanje meja oziroma zavračanje otrokovih želja in postavljanje prepovedi. Zanimivo je, da se je beseda »kazen« v sodobni pedagogiki izgubila. Kot pravi novozelandska avtoriteta postpermisivne vzgoje Nigel Latta, moramo dati otrokom ne le razlog za lepo obnašanje, ampak tudi razlog, da se ne obnašajo grdo. Da bi se lahko otroci sami nadzirali, potrebujejo občutek, ki ga imenujemo strah pred kaznijo. Ko na primer želi otrok v trgovini dati sladkarijo v žep, je strah pred kaznijo tisti, ki ga zaustavi, da se zoperstavi močni želji, ki otroka vleče v prekršek.

Kaj pa zlata pravila v prvih treh letih otrokovega življenja?

Odrasli se redko spominjamo otroštva pred četrtim letom. To pomeni, da veliko večino vsega, kar se je zgodilo v prvih letih, pozabimo. Pa vendar je to obdobje zelo pomembno, saj se takrat razvijajo otrokove psihične strukture kot tudi možgani. V prvem letu je otrok nemočen, starši mu nudijo zaščito in se večinoma izogibajo temu, da bi bil otrok kakorkoli frustriran. Revolucija se začne v sredini drugega leta, ko je otrok dovolj kognitivno in motorično razvit. Otroci takrat zadržujejo pravila obnašanja iz prvega leta in poskušajo doseči, da jim starši izpolnijo vse želje in tako dokažejo, da jih imajo radi. Sredi drugega leta se začne konflikt med otrokom, ki želi le uživati, in starši, ki morajo otroku frustrirati želje, mu prepovedati določeno obnašanje, ga kaznovati. Gre za konflikt biologije, ki jo zastopa otrok, in človeške družbe, ki jo zastopajo starši. Če želimo, da otrok začne sposobno delovati v človeški družbi, morajo starši otroka naučiti, da se obnaša na novo.

Kako razumete vlogo starih staršev?

Danes je očiten konflikt med »modernim« in »zastarelim« načinom vzgoje, ki je predstavljen z odnosom med mamo in njeno materjo. Obstajajo babice, ki svojim hčerkam ne dovolijo, da odrastejo, ker »vse znajo bolje«, in se stalno postavljajo v vlogo matere. Mlade mame pogosto želijo svoje otroke nekoliko drugače vzgojiti in glede tega vstopijo v konflikt s svojimi materami. Včasih gre to tako daleč, da poskušajo »prevzgojiti« matere tako, da jim za kazen ne dajo vnukov v varstvo. Babice in dedki imajo pravico, da povedo, kaj mislijo o vzgoji, starši pa so tisti, ki imajo primarno odgovornost za otroka in se morajo odločiti, ali bodo predloge sprejeli. Če jih ne, ni treba, da babice in dedki vztrajajo, ampak naj sprejmejo način vzgoje staršev. Starši imajo osrednjo vlogo, babice in dedki pa so v vlogah pomočnikov. Zato se morajo ob upoštevanju svojega zdravstvenega stanja in načina življenja odločiti, koliko bodo pomagali pri vzgoji vnukov. Včasih so predstave o tem, kaj in kako je treba delati pri vzgoji med dvema generacijama, zelo različne, zato v izogib nesporazumom in zameram svetujem, da starši s starimi starši sklenejo neke vrste psihološki dogovor, v katerem natančno določijo njihovo vlogo pri čuvanju in vzgoji otrok.

Meta Grmek

Fotografiji: osebni arhiv dr. Milivojeviča


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE