Predstavljajte si, da greste s svojim štiriletnikom v restavracijo. V nekaj minutah se vam izmuzne s stola ter se zaplete v glasen prepir z drugim dečkom. Ločite ju, še preden bi prišlo do resnega obračunavanja, ter se v zadregi nasmihate staršem drugega dečka. Nato se vaš otrok odloči, da ne bo jedel testenin, temveč tisto, kar ima na krožniku otrok za sosednjo mizo. Skozi stisnjene zobe mu poveste, da ima hrano na mizi ter da ne bo dobil druge. Vaš otrok se prične cmeriti, vi pa ostro povzdignete glas ter ga opozorite, kakšne bodo posledice, če takoj ne preneha. Cmerjenje se spremeni v napad trme, otrokov krožnik poleti na tla. Komaj se zadržujete, da otroka trdno ne primete za roke ter odvlečete iz restavracije, saj dobro veste, da prav vsi gostje strmijo v vas ter čakajo, kako boste ukrepali. Popolni neznanci mislijo, da ste nesposobni, vaš otrok pa še kar naprej kriči …
Kaj si bodo mislili?
Otroci se včasih vedejo, kot da bi imeli senzor, zaradi katerega vedo, na katerih javnih mestih bodo pritegnili največ pozornosti in vas spravili v zadrego. Starši se ob tem običajno odzovejo na dva načina:
- Popustijo jim živci, zato na otroka kričijo ter skušajo tako pokazati, da imajo nadzor nad njim ter da »mislijo resno«.
- Zaradi otrokovega izpada se hitro vdajo, samo da bi otrok utihnil ter se pričel vesti normalno.
Kako pa starši ravnajo doma, daleč proč od tujih pogledov? Verjetno neprimerno vedenje ignorirajo, otrok pa kmalu odneha, saj ugotovi, da njegova strategija ne deluje in ne bo z njo prav nič dosegel.
Seveda je v javnosti normalno, da ne želite, da bi vas drugi obsojali, a nekaj je še pomembnejše: zavedati se morate, da je vzgoja nekaj, kar je med vami in vašim otrokom, ter nima ničesar opraviti s tem, kaj si mislijo drugi. Torej se ravnajte po svojih načelih, ne glede na to, kje ste – v svoji dnevni sobi ali sredi nakupovalnega središča.
Neža Pešec
V poletni številki revije Mama tudi nekaj koristnih nasvetov kako se takim lahko izognete težavam.