Marsikateri mulček nima pred zobozdravnikom čisto nobenega strahu. Le zakaj, ko pa je v ambulanti tako zabavno: zobozdravnik te vozi na stolu gor in dol, naprej in nazaj kot na vesoljski ladji. Nekateri otroci pa žal niso tako navdušeni. Starši jih komaj prepričajo, da vstopijo v ordinacijo, kaj šele, da bi sedli na stol in odprli usta.

Poznamo dva glavna tipa strahu: objektivnega in subjektivnega. Objektiven je tisti, ki ga izkusimo neposredno. Če je imel otrok na primer neprijetno izkušnjo s puljenjem zoba, ga bo naslednjič, ko bo treba izpuliti zob, objektivno strah. Če o svoji negativni izkušnji pove svojemu prijatelju, ki mu je ravno tako treba izpuliti zob, pa govorimo o subjektivnem strahu – prijateljček namreč pri zobozdravniku ni izkusil še nič slabega oziroma bolečega.

Otroci pa se zobozdravnika bojijo še iz drugih razlogov – na primer zaradi prirojenih strahov. Vsi se namreč rodimo s strahom pred padcem z višine, pred glasnimi zvoki in podobno. To pomeni, da se otrok lahko boji tudi padca z zobozdravniškega stola, ki se premika v različne smeri, prav tako pa se lahko prestraši, ko zobozdravnik nenadoma vključi sesalko sline ali glasen sveder za vrtanje. Tu pa seveda ne smemo pozabiti še na eno vrsto strahu, ki ga poznamo tako odrasli kot otroci: strah pred neznanim. Kadar je situacija takšna, da se v njej počutimo nemočni oziroma se nam zdi, da nimamo nad njo nobenega nadzora, pa je vse skupaj še huje.

Vloga staršev pri otrokovem strahu

Kadar se starši sami bojijo zobozdravnika, se to hitro prenese na otroka, zato morajo biti mamice in očki pred otrokovim obiskom zobozdravnika še toliko pazljivejši.

Otroku naj pred prvim obiskom povedo, da bo spoznal novega prijatelja – zobozdravnika, ki bo preštel njegove zobke, jih očistil s posebno ščetko ter se prepričal, da so zdravi. Starši vsekakor ne smejo uporabljati besed, kot sta »bolečina« in »strah«. Nikoli ne smejo reči »Če boš priden, te ne bo bolelo,« ali »Zobozdravnik ti ne bo nič naredil«. Takšne besede v otroku vzbujajo dvom in strah, zaradi česar obisk pri zobozdravniku ne bo zaželen. Uporabljajte torej zgolj pozitivne besede.

Kaj lahko storite, da bodo obiski pri zobozdravniku čim bolj sproščeni?

Otroku povejte, kaj se pri zobozdravniku dogaja, vendar omejite svojo pripoved. Na njegova vprašanja odgovorite neposredno in enostavno, na bolj zapletena pa naj mu odgovori zobozdravnik sam – otroški zobozdravniki namreč dobro vedo, kako stvari opisati čim bolj enostavno in manj grozeče.

Otroku ne govorite, da bo kar koli bolelo.

Otroku nikoli ne pripovedujte o neprijetni izkušnji z zobmi ali zobozdravnikom, ki ste jo imeli sami.

Poudarite, kako pomembno je imeti zdrave zobe in dlesni ter da je zobozdravnik prijazen zdravnik, ki pri tem pomaga.

Otroku ne obljubljajte, da bo za obisk zobozdravnika dobil nagrado – hitro bo posumil, da ga skušate podkupiti zaradi česa neprijetnega.

Pred obiskom zobozdravnika preberite kakšno otroško knjigo s to tematiko. Izogibajte se knjig o izpadlih zobkih in zalivkah. Dobra in prijazna knjiga je na primer Mišek Tip pri zobozdravniku.

Z obiski zobozdravnika pričnite zelo zgodaj – takrat, ko bo res treba le prešteti zobke, ne pa tudi popravljati.

Z zobno higieno pričnite že pri dojenčku in bodite tudi kasneje dosledni – bolj zdravi kot bodo zobki, manj neprijetnih obiskov zobozdravnika čaka vašega otroka.

Če imate otroka s posebnimi potrebami, tega vsekakor ne pozabite povedati zobozdravniku, da bo svoj način dela lahko prilagodil vašemu otroku.

Starši v ordinaciji

Večina otrok se počuti varneje, če so v zobozdravniški ordinaciji z njimi mamica, očka, bratec ali sestrica, morda pa celo prijateljček. Najmlajše otroke lahko eden izmed staršev med pregledom celo drži v svojem naročju. Vsekakor pa naj bo v ordinaciji eden od staršev, ki nima strahu pred zobozdravnikom.

Pri predšolskih otrocih prisotnost staršev v ordinaciji ni več potrebna. Pravzaprav je komunikacija med otrokom in zobozdravnikom pogosto boljša, če starši ostanejo v čakalnici. Mnogo otrok namreč v prisotnosti staršev nekoliko pretirava in se vedejo lepše in bolj zrelo, če staršev ni zraven. Otroku torej nekje po tretjem letu predlagajte, da gre v ordinacijo sam, ter se o tem pogovorite tudi z zobozdravnikom.

Kaj pa naj bi starši počeli, kadar otroka pospremijo v ordinacijo? Zapomniti si morate, da ste zgolj opazovalec, zato se ne vpletajte v pogovor med otrokom in zobozdravnikom, razen če se kateri izmed njiju sam obrne na vas. Ne pozabite, da otrok ne more hkrati poslušati vas in zobozdravnika. In ker so zobozdravniki bolje izšolani ter imajo več izkušenj v takšnih situacijah, jim pustite, naj opravljajo svoje delo.

Naloge zobozdravnika

Otroški zobozdravniki so posebej izurjeni, da dajo otroku občutek varnosti. Tudi vse drugo osebje dela v otroških ambulantah zato, ker imajo otroke radi. Poleg tega pa so prijazne ter otrokom prilagojene tudi ordinacije.

Zobozdravniki poznajo kar precej metod, s katerimi otroku pomagajo, da se med zobozdravstvenim pregledom sprosti. Ena izmed teh metod je tako imenovana »povej-pokaži-naredi«. To pomeni, da zobozdravnik najprej poimenuje posamezen instrument in pove, kaj se z njim dela, nato mu ga pokaže in ga preizkusi na zabaven način (mu npr. z instrumentom za osuševanje popiha laske), šele nato pa ga uporabi v ustih.

Otroški zobozdravniki so na splošno zelo prijazni, lahko pa postanejo nekoliko ostrejši, če je treba. Uporabljajo enostavne razlage postopkov, ki jih lahko pokažejo tudi na lutki ali modelu zobovja, ter pogosto pripovedujejo zgodbice, ki otroke zamotijo, da pozabijo na »dogajanje« v ustih. Prav tako pogosto uporabljajo govorico telesa – otroka lahko širok nasmeh ali smešno namrščeno čelo prav zabavata. In še nekaj: otroke nenehno spodbujajo s komplimenti in pohvalami.

Tudi z otroki, ki se zobozdravnika bojijo, imajo naši zobozdravniki dovolj izkušenj. Predlagajo lahko na primer, da pride na pregled s prijateljem, ki se zobozdravnika ne boji. Če pa res nič ne pomaga, lahko staršem predlagajo tudi uporabo sredstev proti bolečinam, ki so otrokom varna.