Spoštovana dr. Nataša!
Prosim vas za pomoč. Našega dvoletnika ne moremo nikakor navaditi na kakršno koli sodelovanje. Opazujem druge starše, kako se tudi sami sicer soočajo s trmo in preizkušanjem mej, a vendar vsi vedno najdejo rešitev ali v pogovoru otroka preusmerijo v neko drugo dejavnost in otrok z njimi sodeluje – najdejo nekaj, na kar otrok reagira. Z našim se ne da dogovoriti ničesar. Dela se, kot da ne sliši, če ga pokličem, ko dela kaj prepovedanega. To pa itak najraje počne, klasične stvari niso zanimive.
Barvice ga ne zanimajo, v bazenčku pred hišo je natanko dve minuti, igrače so tudi aktualne ravno toliko časa. Najraje dela stvari, ki niso zanj: vleče za roleto, loputa z omarami, predali, snema zaključne letvice …Kar hoče trenutno početi, je, da me prime za roko in me pelje pred kuhinjski pult, kjer hoče, da ga dam na pult. Če to naredim, potem stoji na pultu in odpira in zapira vrata.
Enako je z vsemi ostalimi vrati; loputanje z njimi je njegova najljubša dejavnost. In če mu tega ne pustimo, se vrže ob tla in tuli, če se ne zmenimo zanj, potem hodi gor in dol po stanovanju in stoka oziroma hlipa. To je sposoben početi celo popoldne. Deluje edino, če gremo kam, kjer še ni bil. Takrat ga zanima. Klasičen sprehod s psom v bližnji gozd ni več zanimiv oziroma spet celo pot poslušamo stokanje in pritoževanje. Zadnje čase je začel spet veliko bolj sesati dudo, ravno zato, ker mu ne odobrimo njegovega početja. Vse skupaj je še precej slabše, če v vrtcu slabše spi, kar je tudi pogosto.
Da mu ne bom delala krivice: so tudi dnevi, ko se vede, kot da to ni on, vendar res redko. Takrat je najbolj zlat fantek na svetu, vodljiv, zainteresiran in dobrovoljen.
Kako ravnati s takim otrokom? Ali mu je treba pač na silo reči ne, pa bo po nekem obdobju NE-jev dojel, da stvari ne morejo biti vedno po njegovo? Ali moramo s tako močnim značajem ravnati kako drugače? Kako naj ga navdušim za barvice, knjigice in kakšne druge načrtovane dejavnosti?
Naj povem, da je bil zelo naporen že kot dojenček, res je veliko jokal, cele večere, imel težave z uspavanjem ipd.; že takrat je bilo jasno, da njegov temperament ne bo prav mil.
Vsi me tolažijo, da mu bo ta njegov temperament še koristil, ker bo to človek, ki bo v življenju točno vedel, kaj hoče. No, do tja moramo še priti in danes mi to res ni v tolažbo.
Spoštovana mama!
Verjamem vam, da ste se znašli v situaciji, ko ne veste, kaj storiti ob »svojem mulcu«, kot ga poimenujete, ki je star komajda dve leti. Opazujete druge starše, ki zmorejo vedno poiskati pravilno pot ob otroku, ki trmoglavi, ga preusmeriti v pravem trenutku ali umiriti. Vsaj vam se tako zdi. Vse, kar je »klasično«, barvice, knjigice,vašega otroka ne zanimajo, atraktivno je zanj vse, kar je »prepovedano«.
Dejstvo je, da so otroci zelo različni. So enkratni, edinstveni. Niti niso »ustvarjeni« po podobah, ki jih imamo starši. Presenetijo nas s svojimi značilnostmi, ki jih prinesejo na svet. Trčijo tudi ob naše vznemirjenje, ki se pojavi, ko do otroka ne najdemo »pravih« poti.
Vaš otrok je star šele dve leti. Kot pravite, je imel večje potrebe tudi že kot dojenček; ni zaspal z lahkoto. Čeprav vam nič ne pomaga, ko opazujete druge starše, za katere se vam zdi, da vse zmorejo drugače, je veliko dvoletnikov, ki so prav takšni, kot je vaš otrok. Razigrani, radovedni, živahni. Aktivni. Odločni. Tudi če mu bo njegov značaj v življenju dobro služil, vas ne potolaži. Sedaj je naporno. Vam. Naporno pa je tudi otroku. Naporno, težko, ker ne more dobiti tistega, kar želi. Ker to, kar v tistem trenutku hoče, je prepovedano. Doživi frustracijo. Stisko. Tako kot jo doživite vi, ker ne veste, kako in kaj. Naj pustimo, da razbije stanovanje, ta »dvoletni mulc«? Nikakor. Kako naj ga potem ustavimo? Na silo? Kako? Nič ne deluje. A čeprav ne morete več ponavljati Ne, to se ne sme, vztrajajte, zdržite s tem, da vam gre že »na živce« in da bi že »moral razumeti«. Z našega vidika ja, z njegovega ne.
Vašemu otroku je 24 mesecev, tega ne smemo pozabiti. V tem obdobju (pa ne želim otrok kategorizirati, saj ima vsak svojo razvojno pot!) otroci tudi še nimajo toliko razvite pozornosti kot starejši otroci. Eni pač bolj kot drugi. Otroci so radovedni, eni bolj kot drugi, radovedni za različne stvari. Vašega zanimajo »vrata«, kuhinjski pult in žaluzije. Drugi se zadovoljijo z barvicami. S tem, kar jim ponudimo.
Nekateri zdržijo na miru le nekaj sekund, z ničemer se jih ne da zamotiti. Ali pač? Z novimi stvarmi, kot pravite sami. A starši nismo tu, da bomo otroka nenehn oanimirali. Mu prinašali »novo zabavo«, nove dražljaje. Poudarjam, vsaj ne stalno. Zato je še toliko bolj naporno, saj potrebujemo čas tudi za druge stvari.
Če sem konkretna: vprašanje je, koliko vznemirjanja vnese v vašo družino otrokovo razbijanje z vrati, raziskovanje žaluzij … Kakšne so vaše reakcije? Se razjezite? Ali vas je strah, da bo spet »hotel, da je po njegovo«?
Otrok se jezi, če prekinete njegovo dejavnost, in PRAV je, da mu dovolite jezo. Pokažite mu, kaj naj z njo naredi.
Vendar je naporno. Kaj bi bilo, če bi poskusili otroka prehiteti? Tega malega dvoletnika, ki že ve, kaj hoče, ki ve, kaj ga veseli, in ve, kako so barvice v tistem trenutku dolgočasne. Ve, da se svet odpira za zaprtimi vrati omar. Kaj pa, če ga vsak dan vi malce popeljete v njegovo igro, mu prej poveste Glej, zdaj greva odpirat vrata na omarah, nežno, da ne prebudimo škratov, potem pa bo mamica skuhala kosilo, ti pa se boš v sobi igral s kockami. In ne bojte se otrokove jeze, ki pride takrat, ko mu ostro rečete »ne«: Z vrati se ne razbija. Vztrajajte, ponovite stokrat in mu pustite, da se jezi. Vi mu povejte, kako se počuti. Si zdaj jezen, ker ti ne dovolim, da razbijaš z vrati? Ne sprašujte ga, kako se počuti, ker ne ve. Vi mu pomagajte ubesediti jezo. Ki je upravičena. Saj mu nečesa niste dovolili. Upravičeno. A ne gre za to, da otroku preprečimo frustracije in mu damo vse, samo da se ne bi jezil, jokal ipd. Ne, s tem mu naredimo »medvedjo uslugo«. Pomembno je, kako vi reagirate ob njegovem odzivu na svojo prepoved; ga lahko razumete, da je jezen, in mu to dovolite? Ga lahko razumete, da ne zmore drugače, čeprav si želi? Otrokovi možgani v tem obdobju še niso zreli, da bi lahko naredil tisto, kar vedno želimo od njega.
A ne pozabimo. Vaš malček, ob katerem verjamem, da se na trenutke počutite nemočni kot ob petnajstletnem »mulcu«, je star zgolj 24 mesecev. Čeprav je za vse vas to zelo naporno obdobje, vam zagotavljam, da bo minilo. Otrok se bo vedno bolj »zamotil« sam, njegova koncentracija na eno stvar bo daljša; to, da bo raziskoval še naprej, je gotovo pozitiven prispevek k njegovemu razvoju. Nikar ga ne »silite« s knjigicami, barvicami in načrtovanimi dejavnostmi. Včasih s prisilo naredimo samo slabše in otrok čuti odpor, še preden je čas, da bi ga pisane besede začele zanimati. Nikar ne hitite in ne prehitevajte. Preizkušajte znane in »klasične« poti, kot je sprehod do gozda, spremeniti v novo dogodivščino, tako da otroku poveste konkreten namen: Gremo poiskat rumeni list na drevesu; poglejmo, kje živi veverica. Osmislite za otroka »dolgočasne« sprehode, ki mu ne pomenijo neke aktivnosti. Poskrbite pa tudi za dovolj počitka, saj so izbruhi trme pogosto povezani z otrokovo utrujenostjo oz. otrokov jok razumite kot znak utrujenosti. Posebej pa bodite pozorni na tiste prijetne dneve, ko vaš malček »sliši« in »razume« vse. Spomnite se na to ranljivo bitjece tudi takrat, ko v joku kriči in loputa z vrati. Ne zna, ne zmore drugače. In vi mu lahko poveste, kaj se sme in česa ne. Le njegovo ihtenje in jezo je včasih težko razumeti (in ga potolažiti!), saj so to za nas le nepomembna vrata.
Odgovarja: dr. Nataša Rijavec Klobučar, svetovalka družinske terapije