Okužba s Citomegalovirusom (CMV) je najpogostejša virusna okužba v nosečnosti. Po podatkih iz ZDA naj bi se kar 1 % vseh novorojenčkov rodil s prirojeno CMV okužbo. Na srečo velika večina teh okužb ne povzroča simptomov in ne pušča dolgoročnih posledic. Pri nekaterih novorojenčkih pa lahko zaradi CMV okužbe pride do resnih zapletov in celo smrti. Približno 1 na 750 novorojenčkov se po oceni ameriškega CDC (Centers for Disease Control and Prevention) rodi s simptomatsko CMV okužbo ali kasneje razvije težave, ki so posledica te okužbe med nosečnostjo.
CMV sodi med herpes viruse. Večina okužb pri odraslih mine brez večjih težav. Najpogostejši simptomi so nespecifični: povišana telesna temperatura, bolečine v žrelu, povečane bezgavke, bolečine v mišicah itd. Večina žensk v rodni dobi zato ne ve, ali je CMV okužbo že prebolela. Raziskave so pokazale, da je v tej starostni skupini prekuženost med 40 in 80 %. Vendar lahko, kot pri ostalih herpes virusih, pride do aktivacije virusa tudi po predhodno preboleli okužbi. Zato tudi okužba s CMV pred zanositvijo ne izključi možnosti okužbe ploda med nosečnostjo.
Do okužbe novorojenčka s CMV lahko pride na tri načine: prek posteljice, ob vaginalnem porodu in z materinim mlekom. Okužba ob porodu in z materinim mlekom je redka in navadno ne povzroča večjih težav ter ne pušča dolgoročnih posledic. Večina strokovnih združenj zato tudi ob dokazani akutni okužbi porodnice oz. otročnice ne odsvetuje vaginalnega poroda ali dojenja. Najnevarnejša je okužba prek posteljice. Do te lahko pride ob prvi (t. i. primarni) okužbi, lahko pa tudi ob reaktivaciji virusa po predhodno preboleli okužbi. Primarna okužba je veliko nevarnejša za plod od reaktivacije v času nosečnosti. Pojavi se pri približno 1 do 4 % še neprekuženih nosečnic. V tem primeru je tveganje za prenos CMV na plod 30 do 70 %. Višja kot je nosečnost, večje je tveganje za prenos CMV prek posteljice, vendar se z višino nosečnosti manjša tveganje za težjo obliko okužbe pri plodu/novorojenčku. Ob reaktivaciji je tveganje za prenos okužbe na plod veliko manjše, od 1 do 14 %.
Približno 80 do 90 % okuženih novorojenčkov nima ob rojstvu nobenih težav. V tej skupini asimptomatskih prirojenih CMV okužb se še vedno v 5 do 15 odstotkih lahko pojavijo kasne posledice okužbe v maternici. Preostalih 10 do 20 % okuženih novorojenčkov kaže znake okužbe že ob rojstvu.
Najpogostejši so zlatenica, povečana jetra in vranica, izpuščaj, majhna porodna teža in nevrološke težave, kot so epileptični krči. Od teh, ob rojstvu simptomatskih novorojenčkov, razvije kasne posledice okužbe veliko večji delež; skoraj 90 %. Najpogostejše kasne posledice prirojene CMV okužbe so gluhost (prirojena CMV okužba je najpogostejši negenetski vzrok gluhosti), slabovidnost in slepota, nevrološke težave in mentalna zaostalost.
Okužbo ploda s CMV lahko odkrijemo že pred porodom z ultrazvokom. Ultrazvočno so najpogostejše najdbe ob prirojeni CMV okužbi hiperehogeno plodovo črevesje (črevesje je bolj »belo« kot običajno), ventrikulomegalija (razširjeni likvorski prostori v osrednjem živčevju), kalcinacije v osrednjem živčevju in zastoj plodove rasti. Včasih so vidne tudi kalcinacije v jetrih in mikrocefalija (manjša plodova glava). V primeru ultrazvočnih sprememb, ki govorijo za CMV okužbo, le-to pri nosečnici potrdimo ali ovržemo s serologijo: v krvi nosečnice dokažemo pojav protiteles, ki govorijo za primarno okužbo ali reaktivacijo stare okužbe. Za dokaz prenosa virusa prek posteljice je potrebno z amniocentezo odvzeti plodovnico in v njej dokazati virusno DNA.
Kljub pogostnosti CMV okužbe (najpogostejša virusna okužba v nosečnosti) in možnosti resnih posledic prenosa tega virusa prek posteljice na plod, pri nas ne presejamo nosečnic za CMV (kot to na primer počnemo za okužbo s toksoplazmo, sifilisom in hepatitisom B). Slovenija ni izjema. Presejanje za okužbo s CMV v nosečnosti ni del rutinskega predporodnega varstva v nobeni državi. Razloga za to sta dva. Prvi je možnost prenosa okužbe tudi pri nosečnicah, ki so že prekužene (možnost reaktivacije virusa v nosečnosti). Tudi presejanje torej ne bi preprečilo vseh okužb. Drugi in morda pomembnejši razlog pa je dejstvo, da trenutno nimamo učinkovitega zdravljenja, ki bi preprečilo prenos virusa na plod. Poskusi cepljenja, zdravljenja z virostatiki in protitelesi proti CMV se zaenkrat niso izkazali za učinkovite.
Vse, kar imamo na voljo, je torej le poskus preprečitve primarne okužbe nosečnice. Na žalost pa gre tudi tu za ukrepe, ki niso zelo učinkoviti. Še najpomembnejši je nasvet nosečnicam, ki so v stiku z majhnimi otroki (bodisi na delovnem mestu ali s svojimi otroki), da naj si pogosto umivajo roke. Predvsem po vsakem previjanju ali stiku z otrokovo slino. Odsvetujemo tudi uporabo jedilnega pribora, s katerim je jedel otrok, ali kozarcev in šalic, iz katerih je pil. Že tem nasvetom je težko slediti, ostala priporočila pa so še precej bolj neživljenska (na primer ne poljubljati majhnih otrok na usta ali lica in podobno).
Asist. mag. Miha Lučovnik