shutterstock_76836943Ker so zaostanki v razvoju govora lahko povezani s kasnejšimi težavami pri branju in pisanju je treba ukrepati takoj.

 

Strategije za spodbujanje govora

 

  1. Zaznajte otrokove interese.

Ugotovite, kaj otroka zanima oziroma o čem bi se rad učil in o čem pogovarjal. Morda otrok tega res ne pove, zna pa pokazati z gestami, očmi, telesom, vokalizacijo. Ko ugotovimo, kaj otroka veseli in zanima, lahko to uporabimo, da »odpremo vrata« za komunikacijo. Če bo komunikacija »osredotočena na otroka«, se bo čutil pomembnega, saj bo videl, da vas zanimajo njegove misli in občutja.

 

  1. Interakcija na otrokovi ravni

Pri komuniciranju se moramo približati otrokovemu psihičnemu razvoju, pa tudi fizično se moramo spustiti do višine njegovih oči, tako lahko med govorom opazuje naša usta in izraze obraza. Pri igri je najbolje, da oponašamo otroka, kar dela, kar govori oziroma vokalizira, vendar ostanemo raven nad njim: če otrok reče »brrrm«, rečemo mi »brrrm, hiter avto«. Nato je treba počakati in dati otroku možnost, da se odzove, saj mora imeti v komunikaciji vsakdo možnost tako za poslušanje/opazovanje kot izražanje. Otroku za to, da bi se odzval, nikoli ne postavljajte preveč vprašanj – ta mu pomenijo zahtevo, da »pove pravo stvar«, zato je frustriran. Vedno raje komentirajte otrokova dejanja in počakajte na njegov odziv.

 

  1. Poskrbite za bogato okolje.

Za razvoj jezika je nujno potrebno bogato multisenzorno okolje – torej ne smemo zadovoljevati zgolj sluha, temveč tudi vid, tip in gibanje. To storimo tako, da uporabljamo geste, znake in mimiko. Z njimi se lahko izraža tudi otrok celo veliko prej, preden zna govoriti. Če besede podpremo z gestami, nanje pritegnemo pozornost.

 

Izboljšava izgovorjave (artikulacije)

 

Izgovorjava se nanaša na glasove, ki tvorijo besede, ter na to, kako tvorijo zloge, besede in povedi. Včasih otrok glasov ne tvori pravilno zaradi težav s čeljustjo, jezikom ali ustnicami (za težave z R-jem je na primer kriv jeziček, ki se ob dvigu na nebo ne trese), izgovorjava je lahko nekoliko »zadaj« zaradi pogostih vnetij srednjega ušesa, zaradi slabšega sluha, splošnega počasnejšega kognitivnega razvoja, genetske predispozicije …

 

Kako ravnati?

 

  1. Potrudite se otroka poslušati, osredotočite se na to, kar govori, in ga nikar nenehno ne popravljajte, ga ne dražite, se mu ne smejte in ga ne zasmehujte. Pomembno je, da ohrani samozavest glede svojih govornih sposobnosti.
  2. Govorite tako dobro, kot le morete. Govorite počasi, razločno, naj se sliši vsak glas – otroci se učijo tako, da poslušajo.
  3. Nič ni hudega, če ima otrok težave z določenimi glasovi. Pri nekaterih traja tudi do osem let, da se govor popravi. In verjemite, če ima otrok težave s črko R ter sičniki in šumniki, njegove težave še zdaleč niso velike.
  4. Kadar otroka ne razumete, mu tega ne prikrivajte. Nikar zgolj ne pokimajte, kot da vam je vse jasno. Ne pretvarjajte se, naj vam raje pokaže, kaj je hotel, ali vam ponovno razloži.
  5. Kadar ima otrok vneto uho, ne odlašajte z zdravljenjem. Okužbe srednjega ušesa pogosto povzročijo začasno gluhost, kar vpliva tudi na otrokov govor. Težave z ušesi so najpogostejše ravno v starosti, ko je razvoj jezika najintenzivnejši.

 

Kadar govor ni tekoč

 

Med razvojem jezika, torej v »obdobju v vrtcu«, govor pogosto ni tekoč, ampak se ponavlja, podaljšujejo se glasovi in zvoki, kar običajno ne traja več kot šest mesecev. V tem času otroci izjemno intenzivno razvijajo svoj jezik, vendar temu ne uspejo dovolj dobro slediti in se prilagajati niti govorni organi niti možganski centri, ki skrbijo za oblikovanje besed in povedi. Kadar so otroci razburjeni ali skušajo tvoriti dolge in kompleksne povedi, zato pogosto jecljajo – temu pravimo fiziološko jecljanje in ni povezano s pravim jecljanjem. Otroci tako najpogosteje ponovijo celo besedo, celo besedno zvezo ali pa celo ponovijo besedno zvezo in v njej kaj spremenijo (kot bi si premislili).

 

Kako ravnati?

 

  1. Bodite zgled za počasen in primerno glasen govor. Med povedmi naj bodo primerni odmori, besede pa primerno poudarjajte.
  2. Med daljšim govorom med povedmi uporabljajte daljše odmore – tako bo otrok lažje obdeloval informacije.
  3. Bodite sproščen in pozoren poslušalec. Počakajte, da otrok zaključi svojo misel, preden se odzovete.
  4. Preprečite, da bi na govor vplivalo okolje: naglica zaradi pomanjkanja časa, tekmovalnost bratcev in sestric za pozornost, motenje drugih ljudi ali televizije, preveč razburjenja …
  5. Namesto da delite nasvete, bodite zgled za pravilen govor. Če otrok pove kaj narobe, naj bo v vašem odgovoru oziroma odzivu ista poved ali besedna zveza oblikovana pravilno.
  6. Bodite pozitivno naravnani, otroka ne popravljajte, mu ne nasprotujte in ga ne sprašujte preveč. Verbalne zahteve pri njem povzročijo dodaten stres.
  7. Namesto neposrednih povpraševanj za pridobivanje informacij od otroka uporabljajte več posrednih. Namesto »Katere živali si videl v živalskem vrtu?« recite »Res me zanima, katere živali živijo v živalskem vrtu.«

 

Vloga glasu

 

Nekateri ljudje imajo težave z govorom zaradi glasu, ki ima netipično kakovost oziroma je neprijeten. Lahko je grob, hrapav, neprimerno visok ali glasen, otrok lahko noslja … Običajno je treba pri takšnih težavah obiskati otorinolaringologa, ki bo povedal, ali je to možno odpraviti. Včasih gre res za težave z govornim aparatom ali dihali, drugič zgolj za nepravilno uporabo glasu, ki pa lahko pripelje do trajnih težav (kar pogosto doleti pevce).

 

Kako ravnati?

 

1. Otrok naj pije dovolj tekočine, da glasilke in tkivo okoli njih ne bodo izsušeni.

2. Spodbujajte ga k mirnemu in primerno glasnemu govorjenju. Kričanje oziroma daljše precej glasno govorjenje povzroči nepravilen pritisk v področju glasilk, zaradi česar postane kakovost glasu slaba.

3. V bližini otroka ne kadite, saj pasivno kajenje škoduje glasilkam in grlu.

4. Otroku ne dovolite predolgega oponašanja avtomobila ali motorja, saj so to zvoki, ki precej obremenjujejo glasilke. Izjema so vaje, ki jih dobi otrok pri logopedu. V tem primeru ima oponašanje avtomobila ali motorja pač nalogo razgibanja govornega aparata in pomoči pri učenju glasov.

5. Če se otrok udeležuje dejavnosti, pri katerih uporablja glasilke (pevski zbor, navijaška skupina itd.), se z logopedom posvetujte, kako uporabljati glas, ne da bi mu škodoval. Z dejavnostjo naj ne pretirava in naj se ji (vsaj začasno) odreče takoj, ko pride do težav.

 

Katja Selan