Vezikoureteralni refluks (VUR) pomeni zatekanje urina iz mehurja nazaj v en ali oba sečevoda in proti ledvicam. Vzrok je v napačnem kotu vraščanja sečevoda v mehur.
Normalno imata sečevoda dolg poševen potek skozi steno mehurja. Ob polnjenju mehurja s sečem se postopno povečuje pritisk na njegovo steno, kar se prenaša tudi na steno sečevodov. Ob polnem mehurju sta sečevoda v steni mehurja popolnoma stisnjena in urin ne more več teči ne v mehur in tudi ne iz njega. Govorimo o mehanizmu zaklopke. Pri neposrednem (pravokotnem) vstopu sečevodov v notranjost mehurja ni učinka zaklopke in seč lahko zateka nazaj proti ledvicam. Ta težava se nekoliko pogosteje pojavlja pri deklicah kot pri dečkih. Lahko je le prehodna in ob vnetjih kar pri desetih odstotkih bolnikov. Prave prirojene motnje najdemo le pri enem odstotku otrok. V nekaterih družinah so pogostejše, zato je priporočljivo preiskati vse sorojence bolnika z odkritim refluksom. VUR najdemo pogosto tudi v kombinaciji z drugimi prirojenimi hibami sečil.
Zakaj je zatekanje seča v ledvice nevarno?
Čeprav naj bi bil seč v mehurju sterilen, to ni vedno tako. Občasno pridejo bakterije v mehur ob nepravilni osebni higieni, ob uriniranju v bazen ali morje, ob zaostajanju seča v mehurju pri motnjah uriniranja, nosečnosti ali ob prebolevanju drugih bolezni. Govorimo o bakerijuriji. V večini primerov so bakterije v mehurju v majhnem številu in le začasno, ker jih izločimo z rednim uriniranjem. To stanje ne potrebuje posebnega zdravljenja. Kadar pa bakterije dosežejo ledvice in se tam nevarno namnožijo, pride do vnetja ledvičnih čašic, tako imenovanega pielonefritisa. Vsako vnetje ledvic pusti za sabo brazgotine. Ponavljajoča se vnetja pripeljejo do zgrbančene, močno zabrazgotinjene ledvice z okrnjeno sposobnostjo izločanja seča. Včasih je bil to eden od glavnih razlogov za končno ledvično odpoved in potrebo po dializi.
Ločimo pet stopenj VUR-a glede na višino, do kam se vrača seč, in koliko škode na ledvici je že storjene. To dokažemo z mikcijskim cistoureterogramom. Metod je več, vse zahtevajo specialistično obravnavo.
Kdaj posumimo na VUR?
Vsako vnetje sečil, posebno pri dečkih, zahteva pozornost. Zvišan krvni tlak, motnje mokrenja in oslabljena ledvična sposobnost so znaki že napredovale bolezni. Najmanj, kar lahko storimo, je ultrazvočni pregled sečil. Je hiter, neboleč, dokaj poceni in ga lahko ponavljamo. Z njim izključimo večino prirojenih hib sečil. Radioizotopska scintigrafija ledvic nam daje vpogled v izločevalno sposobnost ledvic.
Kakšen je naravni potek VUR-a?
Nižje stopnje VUR-a se lahko pozdravijo same do starosti 6-7 let. Nižje stopnje je VUR, večja je verjetnost za spontano ozdravitev. Od četrte stopnje je verjetnost spontane ozdravitve majhna. Potrebno je operativno zdravljenje. Izdelanih je bilo veliko operativnih tehnik z različnimi uspehi. Pomembno je, da operater izbere tisto, ki jo tudi najbolje obvlada. V zadnjem času so urologi za zdravljenje lažjih stopenj VUR-a veliko vbrizgavali silikon na mesto vstopa sečevodov v mehur. Žal so dolgoročni rezultati nekoliko ohladili začetno navdušenje.
Kdaj z zdravljenjem ne smemo več čakati, je urologova odločitev. Do operacije ali do spontane ozdravitve nekaterim otrokom predpišemo zaščitno antibiotično terapijo. To lahko jemljejo več mesecev, celo let. Bistvo antibiotične zaščite je, da preprečujemo vnetja ledvic, ki vodijo v brazgotinjenje in krnenje osnovne ledvične funkcije.
Vsako vnetje sečil, posebno pri dečkih, zahteva pozornost. Zvišan krvni tlak, motnje mokrenja in oslabljena ledvična sposobnost so znaki že napredovale bolezni.
Asist. Lev Bregant, dr. med. spec. ped.