Izguba apetita v prvem trimesečju je običajna, na nek način je celo koristna. Posteljica v tem obdobju še ni povsem dokončana in toksini lažje prehajajo z matere na plod. Zato postane nosečnica v prvem trimesečju nosečnosti zelo občutljiva na okuse in vonje v hrani. S tem se zmanjša verjetnost, da bi zaužila nevarno snov. Mag. Miha Lučovnika, dr. med., specialista ginekologa in porodničarja, z Ginekološke klinike Ljubljana smo vprašali, kdaj mora nosečnico neješčost skrbeti in kako si lahko pomaga.
V kolikšni meri je izguba apetita v nosečnosti običajna in kdaj nas mora začeti skrbeti?
Izguba apetita je v prvem trimesečju nosečnosti zelo pogosta in navadno jo spremlja slabost. Nevarna je predvsem takrat, kadar privede do izsušenosti in dolgotrajnega stradanja. Proces stradanja privede do tvorbe ketonov v telesu, ki jih lahko odkrijemo v urinu nosečnice. Pred časom so domnevali, da bi lahko ketoni negativno vplivali na razvoj živčevja pri plodu, a to z raziskavami ni bilo potrjeno. Približno 1 % slovenskih nosečnic je zaradi slabosti, bruhanja in izrazitega odpora do hrane sprejetih v bolnišnico. Te zdravimo z infuzijami in zdravili proti slabosti. Slednja so, na žalost, v nosečnosti precej neučinkovita (niso pa nevarna).
Premajhen vnos hrane kasneje v nosečnosti lahko sicer privede do zastoja plodove rasti in prezgodnjega poroda, vendar se to pri nosečnicah, ki pred zanositvijo niso bile podhranjene (indeks telesne mase <18,5 kg/m2), zgodi izjemno redko. Veliko večji problem pri nas predstavlja prekomeren prirast telesne teže v nosečnosti, ki vodi do prevelike plodove teže, več zastojev poroda, carskih rezov, preeklampsije, nosečnostne sladkorne bolezni itd.
Še več o problemu neješčnosti, v katerem času nosečnosti je izguba apetita najobičajnejša, kje so vzroki, kako si pomagati in ali je to lahko škodljivo, si preberite v aprilski številki revije Mama.