Respiratorni sincicijski virus (RSV) je najpogostejši povzročitelj okužb spodnjih dihalnih poti pri otrocih v prvem letu življenja. Večina ga preboli že v prvih letih življenja, tako da smo se z njim prav gotovo srečali že vsi. Prisoten je po celem svetu, epidemije pa so v pozno jesenskih mesecih in pozimi. V našem podnebnem pasu je vrh obolevanja med januarjem in marcem, posamezni primeri so možni tudi poleti.
Ker večina okužb odraslih in otrok z RSV poteka kot “navaden” prehlad, brez laboratorijske določitve ne moremo zagotovo reči, kateri virus nas je napadel. Težava nastane, če pride do okužbe spodnjih dihal (pljuč, sapnika) pri zelo majhnih otrocih in tistih s prirojeno srčno hibo ali motnjo imunosti. Posebna oblika obolenja drobnih dihalnih poti – bronhiolitis – močno prizadene zlasti dojenčke, posebno še tiste, ki so bili rojeni kot nedonošenčki, imajo kronično pljučno obolenje in stalno rabijo dodatek kisika. Krivec za več kot polovico vseh bronhiolitisov je ravno RSV. Nekaj okužb z RSV poteka kot pljučnica ali krup.
Kje se lahko okužimo z RSV?
Povsod, kjer se zadržuje veliko ljudi. Ker so tarčni organ dihala, se virusi širijo predvsem s kapljicami sline in nosnega izcedka ob smrkanju, kašljanju, kihanju. Na žalost lahko virus v toplih in vlažnih pogojih na prostih površinah preživi več ur, zato je možen tudi posreden prenos preko okuženih predmetov. V času epidemij se v mestih okuži več kot polovica občutljivih otrok, v jaslih in vrtcih tudi do 100 %. Zaradi tako velike nalezljivosti se do 2. leta starosti z RSV srečajo skoraj vsi otroci. S kapljicami pridejo virusi na sluznico nosu, ust ali oči. V približno 4 dneh od stika pride do prvih bolezenskih znakov, ki so različni glede na starostno obdobje. Možna je večkratna okužba, ker prvo prebolevanje ne pusti dolgotrajne imunosti. Trajna imunost je značilna za nekatere otroške virusne bolezni (norice, ošpice, mumps, rdečke in druge).
Velja pravilo, da se je treba z dojenčki ob navalu zimskih prehladnih obolenj držati doma in ne hoditi v nakupovalna središča ali se voziti s sredstvi javnega prevoza!
Kateri so prvi znaki bolezni?
Kot smo napisali, je močno odvisno, koliko je otrok star ob prvi okužbi. Bronhiolitis je značilen za dojenčke in majhne otroke; nahod, vnetje grla in očesnih veznic najdemo pri večjih otrocih, “blag” prehlad pa občutimo odrasli in zaradi njega redko obležimo v postelji. Ob prebolevanju prehlada bi morali pomisliti na to, da s hojo v službo in po opravkih prenašamo viruse na zdrave ljudi v okolici in pripomoremo k širjenju epidemije!
Prva znaka okužbe z RSV pri dojenčkih sta izcedek iz nosu in vnetje žrela, temu hitro sledi kašelj, nato še povišana temperatura in kihanje. Pri napredovanju bolezni se pojavijo znaki prizadetosti drobnih dihalnih poti, kar se vidi oziroma sliši kot piskanje v izdihu. Izvid je podoben astmatičnemu napadu.
Majhna posebnost, ki pa ni izjema, je, da za RSV okužbo zelo redko zbolijo donošeni novorojenčki v prvih 4–6 tednih življenja. Njih namreč varujejo materina protitelesa, ki so jih prejeli preko posteljice v zadnjih tednih nosečnosti. Tudi dojenje zmanjša možnost okužbe oziroma bolezen pri dojenih poteka blažje.
Zakaj so nedonošenčki najbolj ranljiva skupina otrok za okužbo z RSV?
Nedonošenčki od matere niso prejeli zaščitnih protiteles. Obenem se njihov imunski sistem slabše odziva na vdore različnih klic, odziv je počasnejši in manj intenziven. Ker mnogi izjemno majhni nedonošenčki za preživetje takoj po rojstvu potrebujejo podporo dihanja s kisikom, raznimi zdravili in respiratorji, to pušča posledice na pljučnem tkivu. Njihove dihalne poti se na dražljaje odzivajo premočno, mnogi imajo motnje v prekrvavitvi in predihanosti posameznih delov. Te motnje oziroma nepravilnosti se z leti popravijo in večina jih kasneje živi normalno, imajo pa ob okužbah veliko večje težave kot njihovi donošeni vrstniki. Ravno RSV pa je tak virus, ki prizadene zlasti tiste dele pljuč, ki so pri nedonošenčkih še slabo razviti. Običajni bronhiolitis se pri njih nadaljuje v postopno vse težje in hitrejše dihanje, lahko nastopijo daljši premori in otroci ob njih pomodrijo. Prsni koš je preveč razširjen, dihanje postane izredno naporno. Otroci nujno potrebujejo dodatek kisika in občasno pomoč respiratorja. Pri nadaljnjem poslabšanju dihanja je možen tudi smrtni izid.
Tu bi dodal, da je majhen delež nenadne nepričakovane smrti v zibki pri donošenih dojenčkih treba pripisati tudi okužbi z RSV.
Kdaj mora otrok v bolnišnico?
Kadar se bolezen hitro slabša, ob prvih znakih dihalnega odpovedovanja, ob premorih dihanja in ob prizadetosti zaradi visoke vročine, dehidracije in ob motnjah zavesti. Bolnišnično zdravljenje potrebuje med 0,5 in 3,2 % otrok, okuženih z RSV. To so največkrat prezgodaj rojeni otroci, otroci s kronično pljučno boleznijo, prirojeno srčno napako ali okvaro imunosti. Smrtnost je majhna, jo pa srečamo vsako leto. Večinoma gre za preplet več nesrečnih okoliščin: nedonošenosti, slabega imunskega odgovora, sočasne okužbe z več respiratornimi virusi (RSV ni najhujši med njimi!), kasnega odziva staršev ali zdravstvenega osebja na bolezen in drugi.
Kateri antibiotiki pomagajo?
Žal nobeden. Antibiotiki imajo mesto pri zdravljenju virusnih okužb le ob bakterijskih zapletih. Pri izoliranih okužbah z določenimi virusi so že na voljo specifični kemoterapevtiki (npr. ribavirin, amantadin, zanamivir in drugi), vendar so ti ali dokaj dragi ali imajo veliko stranskih učinkov. Njihova uporaba je zato primerna le za težke oblike okužb ali za posebej občutljive osebe.
Večina medicinskih ukrepov pri zdravljenju okužbe z RSV je omejena na lajšanje kašlja, skrb za prehodnost dihal, zniževanje previsoke telesne temperature in dajanje zadostne količine tekočin.
Kaj lahko naredimo sami?
Veliko. Najpomembnejše je preprečevanje okužbe. To dosežemo z dosledno skrbjo za higieno rok, ko smo še zdravi, in nošnjo zaščitne maske preko ust in nosu, ko začutimo prve znake prehlada. Najpomembnejši ukrep pri preprečevanju prenosa okužb je izolacija. Z dojenčki ne hodimo med ljudi v času epidemij prehladnih obolenj in ne hodimo na obiske, ko smo sami bolni! O prepovedi kajenja v bližini otrok mi verjetno ni potrebno pisati, ker gre za že oguljeno frazo, da tobak in starševstvo ne gresta skupaj. Razmisliti je vredno o ukrepu, da naj bi starejši sorojenci v sezoni epidemije ne hodili v vrtec. To je za marsikatero družino popolnoma utopična želja, ampak je o njej vredno razmisliti.
Kaj pa cepljenje?
Cepiva proti RSV še ni. Zaenkrat si lahko pomagamo z monoklonskimi (umetnimi) protitelesi palivizumab, ki pa so izredno dragi in jih je treba dajati v mišico. V telesu ostanejo relativno kratek čas enega meseca, zato je potrebno injiciranje ponavljati redno vsak mesec. Ker je potrebno z njimi otroka zaščititi že pred pričetkom zimske sezone RSV okužb, sezona pa traja vsaj pet mesecev, je cena zaščite enega otroka za eno sezono skoraj 5000 EUR. Zato je cepljenje na račun zdravstvenega zavarovanja omejeno na naslednje kategorije otrok:
• vsi otroci, rojeni pred 29. tednom nosečnosti (do vključno 28. 6/7 tedna), ki so ob pričetku sezone stari do 12 mesecev (rojeni po 1. 11.);
• otroci, rojeni med 29. in 32. tednom gestacije (29. 0/7 do 31. 6/7 tedna) z dodatnimi dejavniki tveganja*, ki so ob pričetku sezone stari do 6 mesecev (rojeni po 1. 5.);
• otroci s kronično pljučno boleznijo, ki so v zadnjih 6 mesecih pred pričetkom sezone RSV potrebovali zdravljenje (kisik, inhalacije, steroide) in so kronološko stari do 24 mesecev;
• otroci s hemodinamsko pomembno prirojeno srčno napako do kronološke starosti 24 mesecev.
*Dodatni dejavniki tveganja so:
Kronološka starost < 3 mesece 1
Nevrološka bolezen 1
Telesna masa < 10. percentil 1
Odpust v času s povečano pogostnostjo RSV okužb 1
(01. 10. – 31. 03.)
Starejši sorojencia 1
Otrok iz večplodne nosečnosti 0,5
Nizek socialni statusb 0,5
a Sorojenci v predšolski/šolski starosti.
b Slabo socialno-ekonomsko stanje in stanovanjske razmere.
Seštevek ≥ 3,5 točk pomeni izpolnjevanje merila povečanega tveganja in indikacijo za imunoprofilakso RSV s palivizumabom.